2016 - Camino Frances

Nenavadno, koliko časa imam, ko ni treba hoditi. Vstanem ob 8ih, jem zajtrk do 10ih in klepetam z drugimi, ki prav tako počivajo. Izmenjujemo si vtise, izkušnje, misli. Potem grem na sprehod po mestu. Ker je majhno, ne traja dolgo;) Potem popijem kavico v marini, na istem mestu kot prvi dan, da ni potrebno ponovno prijavljanje na wi-fi. Sedim, klepetam s prijateljico doma in čakam, da prideta mami in Manca. Zdi se že dolgo, kar smo se videle. Ker čas teče res počasi, si naročim kosilo - hobotnico (res naredijo zelo dobro). Čeprav nisem lačna. Ker za sedenje na riti ne potrebuješ veliko energije. Ampak vseeno. Potem prideta! Veselje! Videti in slišati sta fantastično. Shujšali sta. Zanikata. Itak;) Skupaj popijemo kavico in klepetamo. Čas mineva hitreje. Se prestavimo v drugo restavracijo, kjer si mami privošči lep kos mesa, jaz pa cheesecake (že drugi kos). Potem odideta na konec sveta - še zadnji napor. Zatem pride počitek tudi za njiju. Mislim, da ga že težko pričakujeta. Ko se vrnet...

Že zjutraj je posijalo sonce. Lepa popotnica za pot do cilja. Kilometri so minili kot bi mignil. Očitno smo res pridobili na kondiciji, odpornosti na dolgočasnejše dele poti. Ves dopoldne sem pričakovala morje, ocean. Vonjave na gozdnatih delih poti so ga napovedovale. Dišalo je po evkaliptu, borih, soli. Veter je nežno pihljal in cca 8 km pred ciljen sem ga zagledala. Mimo dreves, ampak vendarle. Še nekaj korakov in.....vauuuu.....po skoraj 4ih tednih in cca 850 prehojenih kilometrih je bilo končno tam. Morje. Modrina tal in neba sta se združili v eno. To je še bolje kot Santiago. Vendar to ni Muxia, me opomni dohtar. Ojoj. Koliko še? Dobrih 7 km. Ah, to zmorem z lahkoto. Oddaljila sva se od obale za nekaj časa in potem je bila tam. Peščena obala in Muxia. Stekla sem po peščeni plaži do vode in stopila vanjo. Hladna, a prijetna. Najboljši občutek na tem svetu. Ocean je odplaknil boleče podplate in žulje. Res čarobno. Po kratkem oddihu (malo čokolade in en cigaret) sva šla proti centr...

Vstali smo zgodaj in se podali na pot. Brez kave. Ali zajtrka. Prva postaja šele čez cca 12 km. Uf, so se vlekli. Po zajtrku prvakov (kava, jajca s slanino, sveže iztisnjen pomarančni sok) je bilo seveda veliko lažje. Poleg tega je posijalo sonce, pokrajina je res lepa in veš, da boš kmalu prišel do morja. Vau....kdo bi si mislil;) Veličino dneva so nekoliko pokvarili moji prstki, ki so se začeli družiti s pokvarjeno bando - Žulji. Kratek postanek in oskrba prstov (zato pa imam zdravnika s seboj, kajne?) in spet je bilo prešerno. Skorajda brez zavedanja sva danes prišla na cilj. Kar naenkrat se je pojavil alberge. Še prej pa naju je prijazno pozdravil poni;) Pa še nekaj, da ne pozabim. V Španiji imajo smešna pokopališča. S samimi umetnimi (plastičnimi) rožami. Zaradi insektov.  Ki se jih bojijo kot hudič križa. Prilagam sliko, da dobite vtis, kako izgleda;) Današnja cvetka: besedne igrice so zelo zabavne, da mine čas in da ne opažiš morebitne monotonije ali v zdravnikovem primer...

Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...

Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...

Mami in Manca sta cca 1 dan hoje za menoj. Mislim, da jima gre dobro. Tako pravita;) Čeprav ne morem trditi ali vedeti zagotovo, se verjetno počutita približno enako kot jaz. To je Pot. Na vsakega učinkuje. Samo odtenki so različni. O današnjem dnevu skorajda ne gre izgubljati besed. Bil je enako beden kot včerajšnji. Dež. Dež. Dež. Edina sreča, ki sva jo imela, je ta, da zjutraj še ni padalo in sva v kosu prehodila prvih 12 km. Ura je bila komaj 8 zjutraj, ravno prav za zajtrk;) In potem blato, blato, blato. Grrrrrr. Imam ga res že vrh glave!!! In zdi se celo, da se Pot poigrava z nami in išče načine, kako bi nas spravila na kolena in v obup. Toliko o duhovnem delu poti! Po vrhu vsega še vsakih 500 metrov postavljajo "mejnike" na katerih je navedena razdalja do cilja, do Santiaga. Depresivno! Portomarin, današnje izhodišče, nama je omogočil sinočnjo fantastično večerjo v restavraciji O Mirador. Mesna plošča za dva, solata, sladica in vino tinto. Končno sem se najedla konkr...

Včerajšnji postanek v Samosu in spanje v samostanu (velja za enega najstarejših samostanov zahodnega sveta; nekoč je tam živelo cca 500 menihov, pred nekaj leti samo še 11, danes morda kakšen manj) sta imela nenavaden učinek na današnje romanje. Jutro je bilo hladno in deževno. To smo pričakovali. Padalo je toliko, da sem imela po cca 2 km v celoti premočene superge (dva dni nazaj so dobili čudne dodatke v obliki lukenj in razpok), hlače pa mokre do kolen. Nič kaj prijeten občutek. Z Eckhradom, s komer še vedno hodim, sva bila bitko z asfaltno cesto, mimoidočimi avtomobili, mrazom in dežjem in prav na začetku mesta Sarria dobila lepo nagrado - lokal z zagrajenim zunanjim delom in mizami z grelci. Takoj sva se odločila, da je čas za postanek (hodila sva že 2 uri), za kavo in zajtrk ter seveda sušenje!!! Ostala sva 1 uro, ker je vremenska napoved obljubljala delno ponehanje dežja. Seveda se to ni zgodilo. Oprtala sva nahrbtnike in nadaljevala pot. Kmalu se je pojavila športna trgovina i...

Hladno jutro!!! Še dobro, da je bil včerajšnji postanek na sredini vzpona na zadnjo "goro" na poti, saj je bil zrak hladen in vlažen (megla ali nizka oblačnost). Po cca uri in pol hoje v hrib, sva prišla do muzejske vasice O Cebreiro, ki velja za eno najstarejših zavetišč za romarje. Želela sva kavo in zajtrk (popečen kruh+maslo+marmelado), ampak je bila gužva v edinem odprtem baru nepopisna, za šankom pa samo ena kelnarca. Tole ne bo šlo, sva si mislila, zato sva si oprtala nahrbtnike in nadaljevala čez prelaz San Roque do prelaza Alto do Poio (ki je zadnji od "zahtevnejših" vzponov do Santiaga. Tam sva dobila čudovit zajtrk (vrhunsko kavo, jajca na oko s pršutom in sirom in domačim, popečenim, črnim kruhom). Mhmmmmm, mislim, da sva si ga zares zaslužila;) Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!! Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo, ...