2016 - Camino Frances

Še zadnji dan. Nehalo je deževati, na nebu poleg oblakov lahko vidim tudi malo modrine in če potrpežljivo čakam, tudi kakšen sončni žarek. Temperatura dobrih 10 stopinj. Torej, idealno vreme za še zadnji sprehod do katedrale, morda nakup spominkov za domov (zelo omenjeni bodo glede na minimalen razpoložljiv prostor v nahrbtniku), dobro kosilo in še morebitno zadnje srečanje s kakšnim romarjem, ki smo ga spoznale na poti. Zadnji dve noči spimo nekaj km iz strogega centra Santiago (cca 2 ali 3 km), v univerzitetnem delu predmestja, v nekakšnem starem samostanu, predelanem v hostel/penzion. Zunanji vtis je še kar veličasten, sobice so pa tako majhne in preproste, da imaš občutek, da si naenkrat postal del zgodovine;) Imamo lep razgled iz te sobice, kar pa tudi nekaj šteje (predzadnja in zadnja slika). Jutri, zgodaj zjutraj, pa proti domu. Komaj čakam!

Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...