2016 - Camino Frances

Že včeraj smo se odločile, da bo današnja etapa kratka, zato se nam zjutraj ni nikamor mudilo. Moja tetiva se je v zadnjih dveh dneh ponovno razbohotila, zato moram še kar hoditi v tevah. To mi gre res že pošteno na živce, saj imam podplate kot konjska kopita, ki bolijo zaradi premalo blaženja in opore. Ker bomo danes prečkale zadnje veliko mesto pred Santiagom (Leon), se nadejam, da bom našla trgovino, v kateri bom lahko kupila nove Teve -> pričakujem, da bodo nove mehkejše in morda bolj stabilne. Pot še vedno poteka ob glavni cesti, le da je pokrajina nekoliko bolj razgibana. Tokrat imamo srečo in nas trasa ne vodi skozi industrijsko predmestje, ampak direktno v mesto. Na ulici nas ustavi gospod iz turistične pisarne in nas povabi na žigosanje romarskega potnega lista. Ta je torej bogatejši za nov žig, naši mehurji pa prazni (izkoristile smo wc v tej pisarni). Po manj kot kilometru nas ustavi še Guarda Civil Municipal, ki prav tako seznanja romarje s potekom poti po mestu in del...

Spale smo v albergu donativo (kar pomeni, da plačaš prostovoljno, po svoji lastni presoji). Poleg postelj, smo dobili še večerjo (solata, makaroni bolonese, pomaranča, vino tinto, voda) in zajtrk (kava, čaj, kruh, marmelada, čokoladni namaz (ne Nutella!!!), kosmiči, mleko, juice). Pravila postavljajo po svoje, v tem je veljalo, da se večerja ob 8ih, spat se gre najkasneje ob 10ih in se pred 6. uro zjutraj ne vstaja niti ne prižiga luči. No, slednjega kar precej posameznikov ni upoštevalo in so rogovilili, ropotali, teptali s svojimi telečjimi nogami po lesenih tleh, da se je tresel ves alberg, klepetali in šumeli s svojimi vrečkami in nahrbtniki. Nič kaj uvidevno, kajne? Dan je bil precej vroč. Že zjutraj nismo čutili pretiranega mraza. Proti poldnevu se je vročina stopnjevala, okrog pol dveh pa je dosegla že plafon. Današnja pot je potekala po popolni ravnini, nekoliko proti severu (doslej smo pretežno hodili proti zahodu), zato nam je sonce sijalo direktno na glavo oz. v hrbet. Skor...