25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot ti da, kar potrebuješ - kamin. Zakurjen! Nebesa! Kmalu se mi je pridružil še Eckhard (očitno romarji res zavohamo dobro priložnost za pavzo oz. tisto, kar pač potrebujemo), ki je bil kamina vesel prav tako kot jaz. Ker nimam waterproof superg, sem jih sezula in posušila nogavice pred kaminom. Vem, zelo ne-bontonsko, ampak romarjem se marsikaj spregleda;)
Približno suha sva nadaljevala Pot. Novost, ki sem jo opazila danes so bila evkaliptova drevesa (verjetno so že dalj časa, ampak danes lahko govorim o pravem evkaliptusovem gozdu). Zelo veličastna so. Poigravala sva se z idejo, da potegneva do Santiaga (v skupnem bi bilo to cca 52 km), kajti v zgodnjem popoldnevu je skoraj ponehal dež, ampak sva prepričana, da bo prihod na cilj v sončnem vremenu 1.000x boljši od današnjega turobnega dne. In za jutri je napovedano sonce. In dobrih 20 stopinj C. Pa da vidimo;)
Današnja cvetka: v Pedrouzo sva prišla okrog 17ih, kar je precej pozno (poleti v tem času ne bi dobila postelj), zato sva izbrala enega izmed večjih albergov - 90 postelj. Ko sva prišla, je bilo zasedenih 21. V sobi, kjer so nama dodelili posteljo, je samo še ena gospa, ostale postelje so prazne. Diši po mirni, tihi noči, brez smrčačev in neprijetnih vonjav. Komaj čakam;)
Današnje spoznanje: tudi pica je v Španiji lahko dobra. Samo srečo moraš imeti, da jo najdeš;)
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0






Komentarji

  1. Seba14. maj 2016 ob 14:12

    Držim pesti za jutrišnje sonce. Tukaj pravkar močno dežuje in bo baje še jutri. V ponedeljek pa vendar sonce... Upajmo.
    Lahko noč in srečno :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Unknown14. maj 2016 ob 21:29

    Joži, sem vesela, da si se oglasila. Kako sem bila vesela šele, ko si napisala, da gresta do morja. Torej sta dobro tudi vidve. Mislim, da morje še ni bilo tako lepo, kot bo, ko ga boste ugledale.
    Počasi, to je pa moj tempo. Naj neha padati dež. Želim vam lepega vremena za ta preostanek poti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Unknown15. maj 2016 ob 10:57

    še malo pa bo, pica je videti odlično ne vem če se lahko kosa z mamino lepo se imej še naprej ravno tako želim tudi Joži in Manci!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sometimesiwalk15. maj 2016 ob 11:52

      S pico naše mame se ne more kosati nobena na tem svetu!!!;) Ampak je bila tudi včerajšnja dobra.

      Izbriši
    2. Sometimesiwalk15. maj 2016 ob 11:54

      Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več