2016 - Camino Frances

12. dan:  Itero del Castillo - Villarmentero de Campos (26,1 km) Jutro brez kave. Slabo jutro. Tudi mraz je bilo tako zelo, da si kave nismo privoščile v prvem naslednjem mestu (2 km), ampak šele v drugem (dobrih 10 km). Pot je bila dolgočasna. To je zdaj tisti psihični del, verjetno. Za hip smo skrenili z glavne ceste in si napasli oči na zelenih ravnicah in manjših hribčkih. To je bilo lepo. A kratkotrajno. Žal. Večino poti smo prehodile ob glavni cesti. Namesto ptičjega petja smo slišale samo hrup avtomobilskih motorjev. Če smo imele srečo, celo tovornjakov. Današnji biser je bila pot ob kanalu (bojda je dolg kar 207 km, premosti pa 150 višinskih metrov), ki je bil zgrajen umetno. Včasih so ga uporabljali za prevoz žita s tovornimi ladjami, ki so plule od severa regije (Tierra de Campos) do atlantske obale. Danes ga uporabljajo le še za namakanje kmetijskih površin. Videti je, da ob njem poteka tudi učna pot. Vegetacija in živalski svet se zdi raznolik. V trsju ob kanalnem bre...

Zbudile smo se v prekrasno sončno jutro, brez oblačka, a z obilo vetra (sodeč po neštetih vetrnicah ob poti to verjetno niti ni tako zelo nenevadano). Manca je pred odhodom iz alberga našla vrečko. Njena brisačka ima sedaj spet svoj dom. Ponoven poizkus asimilacije mojih superg s tetivami se je izkazal za povsem jalovo početje. Po cca 100 metrih sem se zopet preobula v teve, stare prijateljice, in nadaljevala pot v njih. Nič novega, torej;) Mamini žulji so zjutraj namigovali, da so se uklonili njeni močni volji. Popoldan je postalo jasno, da je bil to zavajajoč manever. Obstoječi so se namreč okrepili, na pomoč so celo poklicali nove. Manca ni kazala znakov obremenjenosti z bolečino. Vendar to pomeni samo eno - dobro zna skrivati. Ker je njen gleženj precej zatečen. Vsem trem pa je bilo danes skupno mnenje, da se pot vleče in vleče in kar ni konca. Za nameček smo se cca 8 km pred današnjim ciljem morale povzpeti na (v normalnem pogledu) majhen hrib, dolžine 1050 metrov in 12 % nak...