26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj.
Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pridem nazaj;) Urad, kjer izdajajo Compostelo so premaknili na novo lokacijo - nekaj novega tudi za mojega sotrpina;) A prihod na ta urad me je kratko malo vrgel iz tira. Na samem vhodu sem morala čez "varnostni pregled" - odpreti nahrbtnik in pokazati vsebino. Ne moreš verjeti! Ko sva končno vstopila, nov šok! Vrsta čez celotni hodnik in sploh se ni premikala. Pojma nisva imela, kako dolgo bo trajalo, da prideva do potrdila. Še sreča, da se je kmalu začelo premikati dosti hitreje (verjetno so ravno končali s pavzo). Po 45 min sem v rokah držala svojo Compostelo. Čutiš zadovoljstvo, srečo in veselje. Ker veš, da ti je uspelo. Kljub bolečini, nelagodju in prekratkim nočem. Proslavim s cigareto.
Pozno popoldne dobim SMS od mami. Tudi z Manco sta že v Santiagu in čakata na Compostelo. Odlično. Uspelo nam je! Saj ne, da smo kdaj podvomile;)
Nadaljujeva proti Muxii. Pot se spremeni. Ni več blatna. Tudi monotonost izgine. Ne vem, ali zaradi pokrajine same ali zaradi sonca ali zaradi občutka, da lahko prehodim karkoli;) Še strm in dolg vzpon me ne vrže s tira!
Današnja cvetka: na zadnjem vzponu sva naletela na vidno izčrpano Američanko. Ko jo je Eckhard vprašal od kje prihaja, je odgovorila s kratkim "From the States". Normalno Američani nikoli ne rečejo, da prihajajo iz Amerike, ampak vedno iz katere zvezne države. Ker mislijo, da nas to zanima!
Današnje spoznanje: za vložen trud, čas, energijo, prenašanje bolečine (vseh vrst) si poplačan. Slej ko prej.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0