2016 - Camino Frances

6.00 zjutraj. Crkveno zborovsko petje. Sanjam? Ne, samo bujenje v albergu. Vstanemo. Popijemo kavo. Pojemo jajčka. In gremo. Danes kar v Tevah. Z lahkoto. Mraz je kot v Sibiriji. Samo 2 stopinji. In vetrovno. Tako je hladno, da se mi skoraj zanohta. Na rokah. In nogah. Ker imam obute Teve. Nekje na polovici poti me začnejo boleti noge. Cele. Ustavimo se na kavi, coca coli, milki in rogljiču. Preobujem se v superge. Boli. Sklenem, da bo treba malce potrpeti. Nadaljujemo. Še kar trpim. Počasi, ampak res počasi, bolečina pojenja. Klanec. Mi še kar gre. In ko že mislim, da je kriza mimo, me bolečina spet zadane. Z vso silo. Kaj naj zdaj? Preobujem se še enkrat. V Teve. Ampak škoda je narejena. V mečih me grabi z vso silo. Zagledam cilj. Samo še malo. Mami in Manca sta pred menoj. Ujame me Finka, ki sem jo spoznala včeraj. Klepetava. In čas hitreje mine. Prišle smo do cilja. Hvala bogu. V mestecu Santo Domingo je, kot zgrožene ugotovimo, samo en alberg. Ki ima več kot 200 postelj. Ampak j...

Včerajšnji dan je bil slab. Zelo slab. Tako fizično kot psihično. Vse tri smo se počutile za enga vraga. In šle ena drugi na živce. Kar ni nič čudnega. Ali slabega. Imele smo pač enega od tistih dni. Današnje jutro je kazalo precej podobno. Zjutraj, ko sem obula superge, so mi solze stopile v oči. Bolečina. Jeza. Togota. Sram. Kaj bo prinesel dan? Bo sedaj vsak dan tako? Boleče? Nevzdržno? Sitno? Joj.... Korak za korakom stopam v dan. Zapustile smo pokrajino Navarre (pokrajina od francoske meje) v mestecu Logrono, ki je hkrati glavno mesto pokrajine La Rioja. Mesto mi gre na živce. Preveč hrupa in preveč ljudi. Spotoma kupim dve banani in hodim naprej. Prvo banano pojem za zajtrk. Prehodim glavni park mesta. Močno me že tišči lulat. Ljudje vsepovsod. Končno dospem do WCja. V isti zgradbi imajo tudi kafeterio. Naročim si dolgo kavo z mlekom (take away). To bo moja malica. Privoščim si še cigaret. Nebeško. Pokrajina La Rioja slovi po vinogradništvu, več kot 80% vina, ki ga pridelajo, ...