2016 - Camino Frances

Včerajšnji postanek v Samosu in spanje v samostanu (velja za enega najstarejših samostanov zahodnega sveta; nekoč je tam živelo cca 500 menihov, pred nekaj leti samo še 11, danes morda kakšen manj) sta imela nenavaden učinek na današnje romanje. Jutro je bilo hladno in deževno. To smo pričakovali. Padalo je toliko, da sem imela po cca 2 km v celoti premočene superge (dva dni nazaj so dobili čudne dodatke v obliki lukenj in razpok), hlače pa mokre do kolen. Nič kaj prijeten občutek. Z Eckhradom, s komer še vedno hodim, sva bila bitko z asfaltno cesto, mimoidočimi avtomobili, mrazom in dežjem in prav na začetku mesta Sarria dobila lepo nagrado - lokal z zagrajenim zunanjim delom in mizami z grelci. Takoj sva se odločila, da je čas za postanek (hodila sva že 2 uri), za kavo in zajtrk ter seveda sušenje!!! Ostala sva 1 uro, ker je vremenska napoved obljubljala delno ponehanje dežja. Seveda se to ni zgodilo. Oprtala sva nahrbtnike in nadaljevala pot. Kmalu se je pojavila športna trgovina i...

Hladno jutro!!! Še dobro, da je bil včerajšnji postanek na sredini vzpona na zadnjo "goro" na poti, saj je bil zrak hladen in vlažen (megla ali nizka oblačnost). Po cca uri in pol hoje v hrib, sva prišla do muzejske vasice O Cebreiro, ki velja za eno najstarejših zavetišč za romarje. Želela sva kavo in zajtrk (popečen kruh+maslo+marmelado), ampak je bila gužva v edinem odprtem baru nepopisna, za šankom pa samo ena kelnarca. Tole ne bo šlo, sva si mislila, zato sva si oprtala nahrbtnike in nadaljevala čez prelaz San Roque do prelaza Alto do Poio (ki je zadnji od "zahtevnejših" vzponov do Santiaga. Tam sva dobila čudovit zajtrk (vrhunsko kavo, jajca na oko s pršutom in sirom in domačim, popečenim, črnim kruhom). Mhmmmmm, mislim, da sva si ga zares zaslužila;) Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!! Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo, ...