2016 - Camino Frances

Spale smo v albergu donativo (kar pomeni, da plačaš prostovoljno, po svoji lastni presoji). Poleg postelj, smo dobili še večerjo (solata, makaroni bolonese, pomaranča, vino tinto, voda) in zajtrk (kava, čaj, kruh, marmelada, čokoladni namaz (ne Nutella!!!), kosmiči, mleko, juice). Pravila postavljajo po svoje, v tem je veljalo, da se večerja ob 8ih, spat se gre najkasneje ob 10ih in se pred 6. uro zjutraj ne vstaja niti ne prižiga luči. No, slednjega kar precej posameznikov ni upoštevalo in so rogovilili, ropotali, teptali s svojimi telečjimi nogami po lesenih tleh, da se je tresel ves alberg, klepetali in šumeli s svojimi vrečkami in nahrbtniki. Nič kaj uvidevno, kajne? Dan je bil precej vroč. Že zjutraj nismo čutili pretiranega mraza. Proti poldnevu se je vročina stopnjevala, okrog pol dveh pa je dosegla že plafon. Današnja pot je potekala po popolni ravnini, nekoliko proti severu (doslej smo pretežno hodili proti zahodu), zato nam je sonce sijalo direktno na glavo oz. v hrbet. Skor...

Ponoči sem spala kot novorojenček, ki še ni doumel ritma spanja in budnega stanja. Zbujala sem se vsakih nekaj ur (vino???), jutro pa ni in ni hotelo priti. Malo čez 5. uro sem vstala, umila zobke, pospravila svoje imetje v nahrbtnik in šla. V temo. In mraz. Prvih 10 km sem hodila kot mesečnik. Nič mi ni bilo prav. Ne supergi, ne nahrbtnik, še hlače so se nekam čudno gubale okrog nog. Ker je bila tema, družbe pa nisem imela, se je čas vlekel do neskončnosti. Pridem v prvo mestece - vse zaprto. Pridem v drugo - vse zaprto. V tretjem pa zagledam alberg iz katerega so ravno pokukale prve romarske glave. K sreči imajo bar. Naročim kavo in zajtrk (sendvič z jajčno omleto, slanino in sirom). Kavo s cigaretom si privoščim takoj. Počutim se čudno, nekam slabotno. Malo se mi vrti in obliva me pot. Prvi grižljaj sendviča ne pomaga. Samo še slabše je bilo. Grem na wc. Olajšanje. In svet postane lepši;) Preobujem se še v Teve in nadaljujem. Zdaj bolj radostno in z nekoliko poskočnejšim tempom. K...