24. dan: Portomarin - Melide (cca 35 km)
Mami in Manca sta cca 1 dan hoje za menoj. Mislim, da jima gre dobro. Tako pravita;) Čeprav ne morem trditi ali vedeti zagotovo, se verjetno počutita približno enako kot jaz. To je Pot. Na vsakega učinkuje. Samo odtenki so različni.
O današnjem dnevu skorajda ne gre izgubljati besed. Bil je enako beden kot včerajšnji. Dež. Dež. Dež. Edina sreča, ki sva jo imela, je ta, da zjutraj še ni padalo in sva v kosu prehodila prvih 12 km. Ura je bila komaj 8 zjutraj, ravno prav za zajtrk;) In potem blato, blato, blato. Grrrrrr. Imam ga res že vrh glave!!! In zdi se celo, da se Pot poigrava z nami in išče načine, kako bi nas spravila na kolena in v obup. Toliko o duhovnem delu poti! Po vrhu vsega še vsakih 500 metrov postavljajo "mejnike" na katerih je navedena razdalja do cilja, do Santiaga. Depresivno!
Portomarin, današnje izhodišče, nama je omogočil sinočnjo fantastično večerjo v restavraciji O Mirador. Mesna plošča za dva, solata, sladica in vino tinto. Končno sem se najedla konkretne količine mesa....moje telo ga je že krvavo potrebovalo. Sicer pa Portomarin danes poznamo kot nekdanjo zelo cvetočo in premožno vasico v Galiciji, ki jo je sredi 20. stoletja poplavila reka Rio Mino. Po tem je nastala današnja podoba mesta, z najbolj razpoznavno zgradbo - utrdba Iglesia de San Nicolas (na sliki).
Na poti sva naletela na prijetno izkušnjo s prostovoljci, ki ob poti delijo žige za romarske potne liste in čaj/kavo + piškotki. Sami prijazni ljudje, ki krepijo romarski duh in odnos do njih. Za trenutek (za en cigaret) sva se ustavila, malo poklepetala z njimi in nadaljevala z nekoliko vedrejšim korakom. Ampak razpoloženje je padlo že skoraj na kritično raven. Pa sva se šla besedno igro na temo "romanja" in sicer tako, da mora drugi povedati besedo, ki se začne na isto črko kot se je končala prejšnja beseda (npr. Pilgrim - Mud). Zelo zanimiva in poučna igrica;) Poznamo presenetljivo veliko angleških besed. Kar je dobro. Morda se bova šla jutri isto igrico v španskem jeziku - pogorim na celi črti! Verjetno že pri prvi besedi.
Današnja cvetka: del današnje poti, je imel podobo romarske avtoceste. Lepo utrjena, široka makadamska pot, brez blata. Neverjetno! Manjkali so samo še znaki o max dovoljeni hitrosti in možnostih prehitevanja (ter kakšen romar).
Današnje spoznanje: v "normalnem" vremenu bi lahko že jutri prispela v Santiago (dobrih 50 km). Telo se je navadilo, misli tudi, samo duh se še ni. Ampak tudi do tja pridemo. Slej ko prej.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
O današnjem dnevu skorajda ne gre izgubljati besed. Bil je enako beden kot včerajšnji. Dež. Dež. Dež. Edina sreča, ki sva jo imela, je ta, da zjutraj še ni padalo in sva v kosu prehodila prvih 12 km. Ura je bila komaj 8 zjutraj, ravno prav za zajtrk;) In potem blato, blato, blato. Grrrrrr. Imam ga res že vrh glave!!! In zdi se celo, da se Pot poigrava z nami in išče načine, kako bi nas spravila na kolena in v obup. Toliko o duhovnem delu poti! Po vrhu vsega še vsakih 500 metrov postavljajo "mejnike" na katerih je navedena razdalja do cilja, do Santiaga. Depresivno!
Portomarin, današnje izhodišče, nama je omogočil sinočnjo fantastično večerjo v restavraciji O Mirador. Mesna plošča za dva, solata, sladica in vino tinto. Končno sem se najedla konkretne količine mesa....moje telo ga je že krvavo potrebovalo. Sicer pa Portomarin danes poznamo kot nekdanjo zelo cvetočo in premožno vasico v Galiciji, ki jo je sredi 20. stoletja poplavila reka Rio Mino. Po tem je nastala današnja podoba mesta, z najbolj razpoznavno zgradbo - utrdba Iglesia de San Nicolas (na sliki).
Na poti sva naletela na prijetno izkušnjo s prostovoljci, ki ob poti delijo žige za romarske potne liste in čaj/kavo + piškotki. Sami prijazni ljudje, ki krepijo romarski duh in odnos do njih. Za trenutek (za en cigaret) sva se ustavila, malo poklepetala z njimi in nadaljevala z nekoliko vedrejšim korakom. Ampak razpoloženje je padlo že skoraj na kritično raven. Pa sva se šla besedno igro na temo "romanja" in sicer tako, da mora drugi povedati besedo, ki se začne na isto črko kot se je končala prejšnja beseda (npr. Pilgrim - Mud). Zelo zanimiva in poučna igrica;) Poznamo presenetljivo veliko angleških besed. Kar je dobro. Morda se bova šla jutri isto igrico v španskem jeziku - pogorim na celi črti! Verjetno že pri prvi besedi.
Današnja cvetka: del današnje poti, je imel podobo romarske avtoceste. Lepo utrjena, široka makadamska pot, brez blata. Neverjetno! Manjkali so samo še znaki o max dovoljeni hitrosti in možnostih prehitevanja (ter kakšen romar).
Današnje spoznanje: v "normalnem" vremenu bi lahko že jutri prispela v Santiago (dobrih 50 km). Telo se je navadilo, misli tudi, samo duh se še ni. Ampak tudi do tja pridemo. Slej ko prej.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
No, Tinča, sva mogla k Tonetu in Jolandi priti, da se ti javiva, seveda ker Šijo ne obvlada. Prej smo ga kar pol ure čakali, da nas je slikal s telefonom. Sporočamo ti, da so tvoji sosedje, hvala bogu, zaprli avtohof. A je kaj čudnega? Saj tudi kave nisi nikoli dobil. No ja, če si jo pa naročil...Pustimo zdaj to...Vsi so z vami, ponosni na vas... Le pogumno naprej!
OdgovoriIzbrišiSladke sanje, z okusom po nutelli....
Zbrana banda
Kava je bika res redka, ampak vedno pripravljena z ljubeznijo. Hvala za vzpodbudo, do Santiaga imam samo še 40 km...danes verjetno ne pridem, jutri pa zagotovo.
OdgovoriIzbrišiKršen duš, kakšno blato. To je pa za znoret. Kako se pa očistiš? Če prav razumem, hitiš do Santiaga, da boš potem nadaljevala še do morja, mami in Manca pa te počakata v Santiagu?
OdgovoriIzbrišiTudi midve nadaljujeva do morja. Le malo bolj "pocasi". Jozi
IzbrišiJa vreme vam res ne pusti užitka. No, vsaj vroče vam ni :)
IzbrišiOstanite pozitivne :D
Ja vreme vam res ne pusti užitka. No, vsaj vroče vam ni :)
IzbrišiOstanite pozitivne :D
Tako ja do morja kar pogumno če tudi malo počasneje važno da prideta saj ni norme lepo počasi do cilja saj ni več daleč srečno!!!
OdgovoriIzbriši