Finisterra - počitek

Nenavadno, koliko časa imam, ko ni treba hoditi. Vstanem ob 8ih, jem zajtrk do 10ih in klepetam z drugimi, ki prav tako počivajo. Izmenjujemo si vtise, izkušnje, misli. Potem grem na sprehod po mestu. Ker je majhno, ne traja dolgo;) Potem popijem kavico v marini, na istem mestu kot prvi dan, da ni potrebno ponovno prijavljanje na wi-fi. Sedim, klepetam s prijateljico doma in čakam, da prideta mami in Manca. Zdi se že dolgo, kar smo se videle. Ker čas teče res počasi, si naročim kosilo - hobotnico (res naredijo zelo dobro). Čeprav nisem lačna. Ker za sedenje na riti ne potrebuješ veliko energije. Ampak vseeno. Potem prideta! Veselje! Videti in slišati sta fantastično. Shujšali sta. Zanikata. Itak;) Skupaj popijemo kavico in klepetamo. Čas mineva hitreje. Se prestavimo v drugo restavracijo, kjer si mami privošči lep kos mesa, jaz pa cheesecake (že drugi kos). Potem odideta na konec sveta - še zadnji napor. Zatem pride počitek tudi za njiju. Mislim, da ga že težko pričakujeta. Ko se vrneta, z mami popijeva steklenico vina. In potem gremo spat. Jaz na pograd v skupni sobi, oni dve imata svojo sobo, v istem albergu. Res sta zaključili z romanjem. Zdaj se začenja dopust.
Oba popoldneva, odkar sem tu, oblaki prekrijejo sonce. Sončnega zahoda s čudovitimi barvami nisem doživela. Škoda. Stavim, da bi bilo čarobno. Morda pa mora kaj ostati prikritega za naslednjič?
Danes je skoraj na las enako kot včeraj. Le da ne vandram po mestu, ampak kofetkam z mami in Manco. Lep občutek.