23. dan: Samos - Sarria - Portomarin (38,8 km)
Včerajšnji postanek v Samosu in spanje v samostanu (velja za enega najstarejših samostanov zahodnega sveta; nekoč je tam živelo cca 500 menihov, pred nekaj leti samo še 11, danes morda kakšen manj) sta imela nenavaden učinek na današnje romanje.
Jutro je bilo hladno in deževno. To smo pričakovali. Padalo je toliko, da sem imela po cca 2 km v celoti premočene superge (dva dni nazaj so dobili čudne dodatke v obliki lukenj in razpok), hlače pa mokre do kolen. Nič kaj prijeten občutek. Z Eckhradom, s komer še vedno hodim, sva bila bitko z asfaltno cesto, mimoidočimi avtomobili, mrazom in dežjem in prav na začetku mesta Sarria dobila lepo nagrado - lokal z zagrajenim zunanjim delom in mizami z grelci. Takoj sva se odločila, da je čas za postanek (hodila sva že 2 uri), za kavo in zajtrk ter seveda sušenje!!! Ostala sva 1 uro, ker je vremenska napoved obljubljala delno ponehanje dežja. Seveda se to ni zgodilo. Oprtala sva nahrbtnike in nadaljevala pot. Kmalu se je pojavila športna trgovina in ker je bil občutek v supergah zaradi mokrote precej neprijeten, sem zavila naravnost nanjo. Na mojo žalost niso imeli takšnih, kot jih že imam. Prodajalec mi je ponudil ustrezen nadomestek. Sezujem stare, preobujem nogavice (trenutne so bile mokre) in pomerim nove. Nebeško!!! Suho, mehko, udobno, cenovno ugodno.... Perfektno!!! Stare zapakiram v vrečke in pospravim v nahrbtnik (za vsak slučaj, če se po nekaj prehojenih km izkaže, da niso tako fajn kot se zdijo na prvi vtis) in se z novimi podam na Pot.
Sarria je mesto, ki ima za mnogo španskih romarjev vlogo izhodišča. Compostelo (certifikat, ki potrjuje, da si prehodil Pot) prejme vsak romar, ki prehodi vsaj 100 km. Če začneš v Sarrii, je to cca 115 km do Santiaga. Ne gre izgubljati besed, da takšne vrste romarje težko označimo za prave romarje. V 3-5ih dneh, ko lahko prehodijo to razdaljo, enostavno ne morejo dobiti občutka in izkušnje pravega romarstva. Za nas (navadne romarje) niso nič drugega kot posamezniki, ki zasedajo proste postelje v albergih, da imamo potem mi več težav pri iskanju proste.
Cca pol ure hoje iz Sarrie pa smo doživeli šok. Pot se je iz asfaltne spremenila v poljsko. Saj veste kaj sledi?!? Blato!!! V enormnih količinah. Jaz pa nove superge. Ki so lepe, svetlo zelene barve! Če bi smela preklinjati, bo izustila konkretno količino sočnih! Borba z blatom se je vlekla in vlekla, dež je tudi kar še padal. Ob 12ih naj bi ponehal. Seveda ni. Razpoloženje je bilo na dnu, nobene energije, kilometri pa so se vlekli kot razkuhani špageti. Okrog dveh sva postala lačna. Šla sva na Caldo Gallego, tipično špansko juho z zeljem in krompirjem. Bila je dobra;) Ampak z zdravnikom sva se počutila, kot da bi naju nekdo ugasnil, nama vzel še zadnji atom energije. Ker ni bilo nobenega alberga v bližini, sva seveda morala nadaljevati. Vsaj deževati je nehalo. Za kratek čas. Pot nama bo dala, kar potrebujeva, sva ponavljala v nedogled kot mantro. Zbrala sva vse svoje moči in pozitivno energijo, preklopila sva v stanje "aktivno zavzete trme" in prišla do cilja - Portomarin. Končno! Dobila sva pograd v majhnem albergu, s pralnim in sušilnim strojem, vročo prho in Wi-Fi jem. Popolno. Odličen zaključek ne tako zelo prijetnega dne;)
Današnja cvetka: juha, ki sva jo imela za kosilo je prinesla posledice. Kar naenkrat je moj so-romar izginil. Nujno je moral na wc. Velika potreba. Kako to izgleda v deževnem, mokrem in blatnem dnevu, si lahko zamislite sami.
Današnje spoznanje: vroča prha in čista, suha oblačila poživijo telo in duha. Zdaj imam dovolj energije za prijetno večerjo in kozarček rdečega vina.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Jutro je bilo hladno in deževno. To smo pričakovali. Padalo je toliko, da sem imela po cca 2 km v celoti premočene superge (dva dni nazaj so dobili čudne dodatke v obliki lukenj in razpok), hlače pa mokre do kolen. Nič kaj prijeten občutek. Z Eckhradom, s komer še vedno hodim, sva bila bitko z asfaltno cesto, mimoidočimi avtomobili, mrazom in dežjem in prav na začetku mesta Sarria dobila lepo nagrado - lokal z zagrajenim zunanjim delom in mizami z grelci. Takoj sva se odločila, da je čas za postanek (hodila sva že 2 uri), za kavo in zajtrk ter seveda sušenje!!! Ostala sva 1 uro, ker je vremenska napoved obljubljala delno ponehanje dežja. Seveda se to ni zgodilo. Oprtala sva nahrbtnike in nadaljevala pot. Kmalu se je pojavila športna trgovina in ker je bil občutek v supergah zaradi mokrote precej neprijeten, sem zavila naravnost nanjo. Na mojo žalost niso imeli takšnih, kot jih že imam. Prodajalec mi je ponudil ustrezen nadomestek. Sezujem stare, preobujem nogavice (trenutne so bile mokre) in pomerim nove. Nebeško!!! Suho, mehko, udobno, cenovno ugodno.... Perfektno!!! Stare zapakiram v vrečke in pospravim v nahrbtnik (za vsak slučaj, če se po nekaj prehojenih km izkaže, da niso tako fajn kot se zdijo na prvi vtis) in se z novimi podam na Pot.
Sarria je mesto, ki ima za mnogo španskih romarjev vlogo izhodišča. Compostelo (certifikat, ki potrjuje, da si prehodil Pot) prejme vsak romar, ki prehodi vsaj 100 km. Če začneš v Sarrii, je to cca 115 km do Santiaga. Ne gre izgubljati besed, da takšne vrste romarje težko označimo za prave romarje. V 3-5ih dneh, ko lahko prehodijo to razdaljo, enostavno ne morejo dobiti občutka in izkušnje pravega romarstva. Za nas (navadne romarje) niso nič drugega kot posamezniki, ki zasedajo proste postelje v albergih, da imamo potem mi več težav pri iskanju proste.
Cca pol ure hoje iz Sarrie pa smo doživeli šok. Pot se je iz asfaltne spremenila v poljsko. Saj veste kaj sledi?!? Blato!!! V enormnih količinah. Jaz pa nove superge. Ki so lepe, svetlo zelene barve! Če bi smela preklinjati, bo izustila konkretno količino sočnih! Borba z blatom se je vlekla in vlekla, dež je tudi kar še padal. Ob 12ih naj bi ponehal. Seveda ni. Razpoloženje je bilo na dnu, nobene energije, kilometri pa so se vlekli kot razkuhani špageti. Okrog dveh sva postala lačna. Šla sva na Caldo Gallego, tipično špansko juho z zeljem in krompirjem. Bila je dobra;) Ampak z zdravnikom sva se počutila, kot da bi naju nekdo ugasnil, nama vzel še zadnji atom energije. Ker ni bilo nobenega alberga v bližini, sva seveda morala nadaljevati. Vsaj deževati je nehalo. Za kratek čas. Pot nama bo dala, kar potrebujeva, sva ponavljala v nedogled kot mantro. Zbrala sva vse svoje moči in pozitivno energijo, preklopila sva v stanje "aktivno zavzete trme" in prišla do cilja - Portomarin. Končno! Dobila sva pograd v majhnem albergu, s pralnim in sušilnim strojem, vročo prho in Wi-Fi jem. Popolno. Odličen zaključek ne tako zelo prijetnega dne;)
Današnja cvetka: juha, ki sva jo imela za kosilo je prinesla posledice. Kar naenkrat je moj so-romar izginil. Nujno je moral na wc. Velika potreba. Kako to izgleda v deževnem, mokrem in blatnem dnevu, si lahko zamislite sami.
Današnje spoznanje: vroča prha in čista, suha oblačila poživijo telo in duha. Zdaj imam dovolj energije za prijetno večerjo in kozarček rdečega vina.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Se tri dni dežja napovedujejo pri nas upam, da bo potem lepše. Zaradi nas in vas :)
OdgovoriIzbrišiTina, kako sta mami in Manca?
OdgovoriIzbrišiTina, kako sta mami in Manca?
OdgovoriIzbrišiTina,daj napiši še o Jožici in Manci kaj, veš da me zanima kako grizeta dolge kilometre, pa ne samo da je OK. se kakšne podrobnosti. Vsak dan komaj čakam,da kaj napišeš.
OdgovoriIzbriši