2016 - Camino Frances

Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...

Že zjutraj je posijalo sonce. Lepa popotnica za pot do cilja. Kilometri so minili kot bi mignil. Očitno smo res pridobili na kondiciji, odpornosti na dolgočasnejše dele poti. Ves dopoldne sem pričakovala morje, ocean. Vonjave na gozdnatih delih poti so ga napovedovale. Dišalo je po evkaliptu, borih, soli. Veter je nežno pihljal in cca 8 km pred ciljen sem ga zagledala. Mimo dreves, ampak vendarle. Še nekaj korakov in.....vauuuu.....po skoraj 4ih tednih in cca 850 prehojenih kilometrih je bilo končno tam. Morje. Modrina tal in neba sta se združili v eno. To je še bolje kot Santiago. Vendar to ni Muxia, me opomni dohtar. Ojoj. Koliko še? Dobrih 7 km. Ah, to zmorem z lahkoto. Oddaljila sva se od obale za nekaj časa in potem je bila tam. Peščena obala in Muxia. Stekla sem po peščeni plaži do vode in stopila vanjo. Hladna, a prijetna. Najboljši občutek na tem svetu. Ocean je odplaknil boleče podplate in žulje. Res čarobno. Po kratkem oddihu (malo čokolade in en cigaret) sva šla proti centr...

Vstali smo zgodaj in se podali na pot. Brez kave. Ali zajtrka. Prva postaja šele čez cca 12 km. Uf, so se vlekli. Po zajtrku prvakov (kava, jajca s slanino, sveže iztisnjen pomarančni sok) je bilo seveda veliko lažje. Poleg tega je posijalo sonce, pokrajina je res lepa in veš, da boš kmalu prišel do morja. Vau....kdo bi si mislil;) Veličino dneva so nekoliko pokvarili moji prstki, ki so se začeli družiti s pokvarjeno bando - Žulji. Kratek postanek in oskrba prstov (zato pa imam zdravnika s seboj, kajne?) in spet je bilo prešerno. Skorajda brez zavedanja sva danes prišla na cilj. Kar naenkrat se je pojavil alberge. Še prej pa naju je prijazno pozdravil poni;) Pa še nekaj, da ne pozabim. V Španiji imajo smešna pokopališča. S samimi umetnimi (plastičnimi) rožami. Zaradi insektov.  Ki se jih bojijo kot hudič križa. Prilagam sliko, da dobite vtis, kako izgleda;) Današnja cvetka: besedne igrice so zelo zabavne, da mine čas in da ne opažiš morebitne monotonije ali v zdravnikovem primer...