22. dan: La Faba - O Cebreiro - Triacastela - Samos (36,1 km)
Hladno jutro!!! Še dobro, da je bil včerajšnji postanek na sredini vzpona na zadnjo "goro" na poti, saj je bil zrak hladen in vlažen (megla ali nizka oblačnost). Po cca uri in pol hoje v hrib, sva prišla do muzejske vasice O Cebreiro, ki velja za eno najstarejših zavetišč za romarje. Želela sva kavo in zajtrk (popečen kruh+maslo+marmelado), ampak je bila gužva v edinem odprtem baru nepopisna, za šankom pa samo ena kelnarca. Tole ne bo šlo, sva si mislila, zato sva si oprtala nahrbtnike in nadaljevala čez prelaz San Roque do prelaza Alto do Poio (ki je zadnji od "zahtevnejših" vzponov do Santiaga. Tam sva dobila čudovit zajtrk (vrhunsko kavo, jajca na oko s pršutom in sirom in domačim, popečenim, črnim kruhom). Mhmmmmm, mislim, da sva si ga zares zaslužila;)
Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!!
Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo, četrto pokrajino na naši poto, Galicijo. Prvi vtis - lepa, valovita in raznolika pokrajina, z ogromno rastlinja in zelenih površin, polj, mističnimi majhnimi vasmi in prijaznimi domačini. Sporočim, če se vtis spremeni.
Galicija velja za najrevnejšo pokrajino v Španiji, živijo od kmetijstva in ribištva. Turizem je bojda samo postranski posel, kar je glede na prijetno pokrajino, presenetljivo. Menda imajo veliko deževja....upam, da do konca maja ne več;)
V kraju Triacastelao se Camino razcepi na dve poti - daljšo in krajšo. Prvič na tej Poti izberem "daljšnico", kar se izkaže za odlično odločitev. Pot je prijazna, skozi bogato rastlinje, zelenimi jasami, reko, spevnim ptičjim petjem, majhnimi kuščarji, vevericami in nobenim romarjem (očitno se jih ne odloči veliko za daljšo pot). Prispem v kraj Samosa in dobim posteljo v albergu donativo, ki se nahaja v starem (zelo velikem) samostanu. Potem začne deževati.
Današnja cvetka: že od začetka srečujem Angleža, ki se drži bolj sam zase. Včeraj zvečer sem prvič dejansko govorila z njim. Beseda je nanesla na smrčanje (temu se tukaj res ne moreš izogniti!!!!) in čepke za ušesa. Pritoževal se je, da ne pomagajo in da resnično razmišlja, da bo naslednji dan spal v hotelu, kjer bo imel svojo sobo. Da se spočije. In naspi. Vprašam ga kako si vstavi čepke v ušesa. Ugotovim, da nima pravega pristopa. Pojasnim (z levo roko potegneš desno uho navzgor in nazaj, da s čepkom dosežeš v ušesni kanal). Spal je kot dojenček in jutro je bilo končno popolno.
Današnje spoznanje: na Poti dobiš, kar potrebuješ. Tvoja naloga je, da se zgolj prepustiš občutkom, vse ostalo se zloži samo od sebe.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!!
Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo, četrto pokrajino na naši poto, Galicijo. Prvi vtis - lepa, valovita in raznolika pokrajina, z ogromno rastlinja in zelenih površin, polj, mističnimi majhnimi vasmi in prijaznimi domačini. Sporočim, če se vtis spremeni.
Galicija velja za najrevnejšo pokrajino v Španiji, živijo od kmetijstva in ribištva. Turizem je bojda samo postranski posel, kar je glede na prijetno pokrajino, presenetljivo. Menda imajo veliko deževja....upam, da do konca maja ne več;)
V kraju Triacastelao se Camino razcepi na dve poti - daljšo in krajšo. Prvič na tej Poti izberem "daljšnico", kar se izkaže za odlično odločitev. Pot je prijazna, skozi bogato rastlinje, zelenimi jasami, reko, spevnim ptičjim petjem, majhnimi kuščarji, vevericami in nobenim romarjem (očitno se jih ne odloči veliko za daljšo pot). Prispem v kraj Samosa in dobim posteljo v albergu donativo, ki se nahaja v starem (zelo velikem) samostanu. Potem začne deževati.
Današnja cvetka: že od začetka srečujem Angleža, ki se drži bolj sam zase. Včeraj zvečer sem prvič dejansko govorila z njim. Beseda je nanesla na smrčanje (temu se tukaj res ne moreš izogniti!!!!) in čepke za ušesa. Pritoževal se je, da ne pomagajo in da resnično razmišlja, da bo naslednji dan spal v hotelu, kjer bo imel svojo sobo. Da se spočije. In naspi. Vprašam ga kako si vstavi čepke v ušesa. Ugotovim, da nima pravega pristopa. Pojasnim (z levo roko potegneš desno uho navzgor in nazaj, da s čepkom dosežeš v ušesni kanal). Spal je kot dojenček in jutro je bilo končno popolno.
Današnje spoznanje: na Poti dobiš, kar potrebuješ. Tvoja naloga je, da se zgolj prepustiš občutkom, vse ostalo se zloži samo od sebe.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
No, tole je pa zdaj drugačno okolje. Narekuje sklepne misli, zaključke, ugotovitve. Mislim, da je na vas, ali boste ostale pri njih kot mislih, vezanih na pot, na to izkušnjo ali pa jih boste prenesle v vaša življenja za vedno. Z tem, posledično, pa tudi na nas, ki smo okoli vas.
OdgovoriIzbrišiHm, to so velike in težke stvari.
Jap, uživanje v malih stvareh je recept, ki v današnjem norem svetu edini deluje. IMHO seveda :)
OdgovoriIzbriši