2016 - Camino Frances

Mami in Manca sta cca 1 dan hoje za menoj. Mislim, da jima gre dobro. Tako pravita;) Čeprav ne morem trditi ali vedeti zagotovo, se verjetno počutita približno enako kot jaz. To je Pot. Na vsakega učinkuje. Samo odtenki so različni. O današnjem dnevu skorajda ne gre izgubljati besed. Bil je enako beden kot včerajšnji. Dež. Dež. Dež. Edina sreča, ki sva jo imela, je ta, da zjutraj še ni padalo in sva v kosu prehodila prvih 12 km. Ura je bila komaj 8 zjutraj, ravno prav za zajtrk;) In potem blato, blato, blato. Grrrrrr. Imam ga res že vrh glave!!! In zdi se celo, da se Pot poigrava z nami in išče načine, kako bi nas spravila na kolena in v obup. Toliko o duhovnem delu poti! Po vrhu vsega še vsakih 500 metrov postavljajo "mejnike" na katerih je navedena razdalja do cilja, do Santiaga. Depresivno! Portomarin, današnje izhodišče, nama je omogočil sinočnjo fantastično večerjo v restavraciji O Mirador. Mesna plošča za dva, solata, sladica in vino tinto. Končno sem se najedla konkr...

Včerajšnji postanek v Samosu in spanje v samostanu (velja za enega najstarejših samostanov zahodnega sveta; nekoč je tam živelo cca 500 menihov, pred nekaj leti samo še 11, danes morda kakšen manj) sta imela nenavaden učinek na današnje romanje. Jutro je bilo hladno in deževno. To smo pričakovali. Padalo je toliko, da sem imela po cca 2 km v celoti premočene superge (dva dni nazaj so dobili čudne dodatke v obliki lukenj in razpok), hlače pa mokre do kolen. Nič kaj prijeten občutek. Z Eckhradom, s komer še vedno hodim, sva bila bitko z asfaltno cesto, mimoidočimi avtomobili, mrazom in dežjem in prav na začetku mesta Sarria dobila lepo nagrado - lokal z zagrajenim zunanjim delom in mizami z grelci. Takoj sva se odločila, da je čas za postanek (hodila sva že 2 uri), za kavo in zajtrk ter seveda sušenje!!! Ostala sva 1 uro, ker je vremenska napoved obljubljala delno ponehanje dežja. Seveda se to ni zgodilo. Oprtala sva nahrbtnike in nadaljevala pot. Kmalu se je pojavila športna trgovina i...