2016 - Camino Frances

Zbudile smo se v prekrasno sončno jutro, brez oblačka, a z obilo vetra (sodeč po neštetih vetrnicah ob poti to verjetno niti ni tako zelo nenevadano). Manca je pred odhodom iz alberga našla vrečko. Njena brisačka ima sedaj spet svoj dom. Ponoven poizkus asimilacije mojih superg s tetivami se je izkazal za povsem jalovo početje. Po cca 100 metrih sem se zopet preobula v teve, stare prijateljice, in nadaljevala pot v njih. Nič novega, torej;) Mamini žulji so zjutraj namigovali, da so se uklonili njeni močni volji. Popoldan je postalo jasno, da je bil to zavajajoč manever. Obstoječi so se namreč okrepili, na pomoč so celo poklicali nove. Manca ni kazala znakov obremenjenosti z bolečino. Vendar to pomeni samo eno - dobro zna skrivati. Ker je njen gleženj precej zatečen. Vsem trem pa je bilo danes skupno mnenje, da se pot vleče in vleče in kar ni konca. Za nameček smo se cca 8 km pred današnjim ciljem morale povzpeti na (v normalnem pogledu) majhen hrib, dolžine 1050 metrov in 12 % nak

Zjutraj smo imeli minus. Šipe na avtomobilih so bile zamrznjene. Ampak je sonce že kmalu posijalo in sije že ves dan;) Začetek današnje poti ni bil preveč vzpodbuden. Asfaltna cesta, ki je hitro vodila okrog letališča Burgos in potem ob prometni vpadnici v samo mesto. Skozi industrijski del. Da je bilo še huje, me je (spet) tiščalo lulat. Kar pa ne smeš početi nikjer, kjer nisi gost. "Javnih" stranišč pa nimajo. Manca pravi, da lastnike lokalov razume. Ker je romarjev veliko in delajo gužvo s svojimi nahrbtniki. No, jaz jih ne razumem. Še posebej ne zato, ker jih lepo prosiš, če smeš koristiti wc, pa te gladko pošljejo v ... (no, saj veste kam). Rezultat je bil ta, da v četrto nisem več spraševala, ampak sem kar šla na wc. Nihče mi ni nič rekel. Še dobro, da mi ni;) Burgos, kot nekdanje politično, gospodarsko in cerkveno središče regije Kastilije in Leon, name ni pustilo nikakršnega vtisa. Pravzaprav me je razočaralo. Mesto je razvlečeno, prav nič prijazno, tudi lepo ne. Ed