2016 - Camino Frances

Imeti vneto ahilovo tetivo pravzaprav niti ni tako slabo. Ko jo enkrat segreješ, se ne ustavljaš več, ker veš, da se potem lahko zgodi, da tudi vstati ne moreš. Tako sem danes po zajtrku, čaju in cigaretu neprekinjeno hodila do cilja. Po dobro utrjeni makedamski poti, ki se je vila vzdolž glavne ceste, občasno nekoliko skrenila in se ji potem spet pridružila. Vnes sem se ustavila zgolj za lulanje (ob poti, seveda), natakanje vode, oblačenje in slačenje ter slikanje. Večino poti sem zato prehodila sama. Na cilju smo bile relativno zgodaj - nekaj pred 16. uro. Alberg ni bogve kaj, je pa poceni (8 € na osebo). Danes prvič ne spimo v isti sobi in prvič vse tri spimo na zgornjih pogradih. Največ težav s tem imam mami, saj ji ni prijetno spati zgoraj. Pa vendar se bo treba tudi s tem sprijazniti. Ker to ni hotel, kot nas je spomnil eden izmed romarjev;) Današnja cvetka: po poti sem si privoščila dva cigareta. Ker se nisem ustavljala, sem cigaret zvijala med hojo. Prvega po cca 8 km hoje. R...

Sonce, oblaki, veter. Pokrajina, ki jemlje dih. Razdalje, ki jih je potrebno premagati in cilji, ki jih je potrebno doseči. Danes sem sklenila prvo zavezništvo z drobceno pošastjo, ki ji radi rečemo "žulj". Prav potiho se je prikradel na drugi prstek leve noge. Dogovorila sva prijateljstvo in družno prehodila drugo polovico poti. V mestecu Estella smo si danes privoščile kosilo: cezarjevo solato, sendvič, ruladice, vino in coca colo. Moj levi gleženj nekako ni želel premora in je opozoril nase s topo in žgočo bolečino, za katero se je sprva zdelo, da bo odnehala tako hitro kot je prišla. Pa vendar je vztrajala, kasneje se ji je celo pridružila še ista zoprnija na desnem gležnju. Dobro podprte in z nekoliko težjimi nahrbtniki (kupile smo še živež za zajtrk) smo se podale proti Azqueti. Bolečina ni ponehala. Vprašam Manco kje je ahilova tetiva. Pa mi pove, da je to točno tam kjer me boli...še zagrabi jo, da sem ziher. Ajajaj....tole pa ne bo dobro. Nadaljujemo. Mimo vodnjaka...