2016 - Camino Frances

Hladno jutro!!! Še dobro, da je bil včerajšnji postanek na sredini vzpona na zadnjo "goro" na poti, saj je bil zrak hladen in vlažen (megla ali nizka oblačnost). Po cca uri in pol hoje v hrib, sva prišla do muzejske vasice O Cebreiro, ki velja za eno najstarejših zavetišč za romarje. Želela sva kavo in zajtrk (popečen kruh+maslo+marmelado), ampak je bila gužva v edinem odprtem baru nepopisna, za šankom pa samo ena kelnarca. Tole ne bo šlo, sva si mislila, zato sva si oprtala nahrbtnike in nadaljevala čez prelaz San Roque do prelaza Alto do Poio (ki je zadnji od "zahtevnejših" vzponov do Santiaga. Tam sva dobila čudovit zajtrk (vrhunsko kavo, jajca na oko s pršutom in sirom in domačim, popečenim, črnim kruhom). Mhmmmmm, mislim, da sva si ga zares zaslužila;) Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!! Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo,

Včeraj sem dejansko prvič jedla pristno špansko hrano - pulpa (hobotnica, kuhana, razrezana na majhne kose, začinjena s soljo, pikantno papriko in olivnim oljem), paella (rižota, močno rumene barve, z morskimi sadeži in mesom), alamond kolač (zelo sladek, narejen iz mandljev, biskvitne teksture); vse skupaj smo seveda pojedli ob rdečem vinu, za konec pa še tradicionalni Orujo (žganje). Rekla bi, da je domača slovenska hrana vsekakor boljša od španske, toda bilo je dobro. In raznoliko. Za spremembo;) Današnja pot ni bila preveč posebna. Hodili smo po dolini, po asfaltu. Sicer obstaja t.i. Camino duro, težja različica čez hrib, za katerega se danes nisem odločila - pot je gozdna, torej blatna in spolzka. Manca je bila precej bolj pogumna in je šla po poti čez hrib - pot je bila res blatna in težavna, ampak tudi bolj pristna in romarska. Tetiva boli precej manj in hoja počasi postaja povsem samoumevna dnevna aktivnost. Še vedno hodim z Eckhardom. Klepetava o vseh sortah stvareh (zelo g