2016 - Camino Frances

Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...

Mami in Manca sta cca 1 dan hoje za menoj. Mislim, da jima gre dobro. Tako pravita;) Čeprav ne morem trditi ali vedeti zagotovo, se verjetno počutita približno enako kot jaz. To je Pot. Na vsakega učinkuje. Samo odtenki so različni. O današnjem dnevu skorajda ne gre izgubljati besed. Bil je enako beden kot včerajšnji. Dež. Dež. Dež. Edina sreča, ki sva jo imela, je ta, da zjutraj še ni padalo in sva v kosu prehodila prvih 12 km. Ura je bila komaj 8 zjutraj, ravno prav za zajtrk;) In potem blato, blato, blato. Grrrrrr. Imam ga res že vrh glave!!! In zdi se celo, da se Pot poigrava z nami in išče načine, kako bi nas spravila na kolena in v obup. Toliko o duhovnem delu poti! Po vrhu vsega še vsakih 500 metrov postavljajo "mejnike" na katerih je navedena razdalja do cilja, do Santiaga. Depresivno! Portomarin, današnje izhodišče, nama je omogočil sinočnjo fantastično večerjo v restavraciji O Mirador. Mesna plošča za dva, solata, sladica in vino tinto. Končno sem se najedla konkr...

Včerajšnji postanek v Samosu in spanje v samostanu (velja za enega najstarejših samostanov zahodnega sveta; nekoč je tam živelo cca 500 menihov, pred nekaj leti samo še 11, danes morda kakšen manj) sta imela nenavaden učinek na današnje romanje. Jutro je bilo hladno in deževno. To smo pričakovali. Padalo je toliko, da sem imela po cca 2 km v celoti premočene superge (dva dni nazaj so dobili čudne dodatke v obliki lukenj in razpok), hlače pa mokre do kolen. Nič kaj prijeten občutek. Z Eckhradom, s komer še vedno hodim, sva bila bitko z asfaltno cesto, mimoidočimi avtomobili, mrazom in dežjem in prav na začetku mesta Sarria dobila lepo nagrado - lokal z zagrajenim zunanjim delom in mizami z grelci. Takoj sva se odločila, da je čas za postanek (hodila sva že 2 uri), za kavo in zajtrk ter seveda sušenje!!! Ostala sva 1 uro, ker je vremenska napoved obljubljala delno ponehanje dežja. Seveda se to ni zgodilo. Oprtala sva nahrbtnike in nadaljevala pot. Kmalu se je pojavila športna trgovina i...

Hladno jutro!!! Še dobro, da je bil včerajšnji postanek na sredini vzpona na zadnjo "goro" na poti, saj je bil zrak hladen in vlažen (megla ali nizka oblačnost). Po cca uri in pol hoje v hrib, sva prišla do muzejske vasice O Cebreiro, ki velja za eno najstarejših zavetišč za romarje. Želela sva kavo in zajtrk (popečen kruh+maslo+marmelado), ampak je bila gužva v edinem odprtem baru nepopisna, za šankom pa samo ena kelnarca. Tole ne bo šlo, sva si mislila, zato sva si oprtala nahrbtnike in nadaljevala čez prelaz San Roque do prelaza Alto do Poio (ki je zadnji od "zahtevnejših" vzponov do Santiaga. Tam sva dobila čudovit zajtrk (vrhunsko kavo, jajca na oko s pršutom in sirom in domačim, popečenim, črnim kruhom). Mhmmmmm, mislim, da sva si ga zares zaslužila;) Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!! Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo, ...

Včeraj sem dejansko prvič jedla pristno špansko hrano - pulpa (hobotnica, kuhana, razrezana na majhne kose, začinjena s soljo, pikantno papriko in olivnim oljem), paella (rižota, močno rumene barve, z morskimi sadeži in mesom), alamond kolač (zelo sladek, narejen iz mandljev, biskvitne teksture); vse skupaj smo seveda pojedli ob rdečem vinu, za konec pa še tradicionalni Orujo (žganje). Rekla bi, da je domača slovenska hrana vsekakor boljša od španske, toda bilo je dobro. In raznoliko. Za spremembo;) Današnja pot ni bila preveč posebna. Hodili smo po dolini, po asfaltu. Sicer obstaja t.i. Camino duro, težja različica čez hrib, za katerega se danes nisem odločila - pot je gozdna, torej blatna in spolzka. Manca je bila precej bolj pogumna in je šla po poti čez hrib - pot je bila res blatna in težavna, ampak tudi bolj pristna in romarska. Tetiva boli precej manj in hoja počasi postaja povsem samoumevna dnevna aktivnost. Še vedno hodim z Eckhardom. Klepetava o vseh sortah stvareh (zelo g...

Seveda smo včeraj nadaljevali z druženjem in pitjem zares odličnega vino tinto. Ker smo bivali v alberge donativo, se od romarjev pričakuje, da pomagajo pri pripravi skupne večerje. Na jedilniku je bila solata in testenine. Našli smo dva Italijana, ki sta nam skuhala zares odlično pasto italiano (al dente por supuesto). Dekleta so pripravila solato s čebulo, paradižnikom in tuno, ki smo jo tokrat pojedli na italijanski način (po glavni jedi; Španci jo sicer jedo kot predjed), kar je bila dobrodošla sprememba. Po okusni večerji smo se pobrali spat in smo vstali okrog 6ih. Pojedli skupni zajtrk in se podali na pot. Ker je ponoči deževalo, smo se večinoma držali asfaltne ceste ves dan. Po cca 8 km sem ujela Eckharda in preostanek današnje etape sva prehodila skupaj. Tudi to je bila dobrodošla sprememba (zadnjih par dni sem se večinoma družila z muziko v slušalkah), pa še angleščino vadim na ta način. Brezplačno;) V mestu Ponferrada sva se rahlo izgubila, zato strogega središča mesta z gr...

Danes smo šli v hribe. Dobesedno;) Jutro je bilo hladno, vetrovno in deževno. Še sreča, da ob pešpoti poteka tudi avtomobilska, asfaltirana cesta - po njej smo hodile večino dneva, saj je bila pešpot enostavno preveč namočena in blatna. Počasi smo se vzpenjali v hrib, do nadmorske višine 1.433 metrov. Na poti navkreber (zložna, nič zahtvena strmina) nismo videli kaj dosti, saj je bilo zelo oblačno in vetrovno. Smo pa slišali krave mukati in to zelo naglas! Malo pred vrhom stoji mestece Foncebadon, v katerem so do 19. stoletja menihi pod kraljevim varstvom skrbeli za romarje in pot. Potem je mestece izumrlo, v zadnjih letih pa ga počasi spet oživljajo in obnavljajo. Škoda, da je bilo vreme slabo in slike ni bilo možno ovekovečiti s fotografijo. Na vrhu stoji znani Cruz de Ferro - na velikem kupu kamenja stoji preprost drog s križem, ki predstavlja eno najbolj nepozabnih točk na Poti. Romarji naj bi s seboj na Pot prinesli kamen (od doma, sicer ne velja!!!), ga tu odložili in si s tem s...