19. dan: El Ganso - Foncebadon (Cruz de Ferro) - El Acebo (24,3 km)
Danes smo šli v hribe. Dobesedno;)
Jutro je bilo hladno, vetrovno in deževno. Še sreča, da ob pešpoti poteka tudi avtomobilska, asfaltirana cesta - po njej smo hodile večino dneva, saj je bila pešpot enostavno preveč namočena in blatna. Počasi smo se vzpenjali v hrib, do nadmorske višine 1.433 metrov. Na poti navkreber (zložna, nič zahtvena strmina) nismo videli kaj dosti, saj je bilo zelo oblačno in vetrovno. Smo pa slišali krave mukati in to zelo naglas! Malo pred vrhom stoji mestece Foncebadon, v katerem so do 19. stoletja menihi pod kraljevim varstvom skrbeli za romarje in pot. Potem je mestece izumrlo, v zadnjih letih pa ga počasi spet oživljajo in obnavljajo. Škoda, da je bilo vreme slabo in slike ni bilo možno ovekovečiti s fotografijo. Na vrhu stoji znani Cruz de Ferro - na velikem kupu kamenja stoji preprost drog s križem, ki predstavlja eno najbolj nepozabnih točk na Poti. Romarji naj bi s seboj na Pot prinesli kamen (od doma, sicer ne velja!!!), ga tu odložili in si s tem simbolično olajšali dušo. Jaz ga s seboj nisem imela, moja duša je še vedno enako obremenjena kot doslej;)
Vreme se je nekoliko zjasnilo, dež je ponehal in odprli so se razgledi na čudovit niz hribovja in dolin. Prav veličastno je bilo videti. In kar naenkrat se počutiš resnično majhnega. V daljavi so se kazali tudi že obrisi naslednjega večjega mesta Ponferrada - do tja pridemo jutri;)
Še nekaj časa po ovinkasti cesti hodimo sem in tja, vmes stopim tudi na Pot in tu skačem z enega kamna na drugega, preskakujem luže in iščem primerno grmovje za wc. Počutim se skorajda kot otrok, le da mi manjkajo gumijasti škornji. Ko se moja prijateljica tetiva začne pritoževati, se vrnem na asfaltno cesto.
Današnja cvetka: v mesto El Acebo, kjer danes prenočujemo (v albergu donativo), sem prišla ob 13:10. Alberg se odpre šele ob 14ih. Ravno prav za eno kavo. Medtem ko si zvijam cigaret, me kliče mami in sprašuje kje sem. Povem. Vpraša, če gremo naprej. Ne, ker se je ravno ulil dež. Dogovorjeno. Grem ven na cigaret. Prižgem. Srečam Nemca (Eckhard) iz alberga pri gospe Cristini. Ne ve, ali bi šel naprej ali bi ostal tu. Pripomnim, da je tu lep alberg donativo z 26imi posteljami, da je začelo deževati, da imava dovolj časa za 1 kavo preden se odpre alberg. Nasmeh se raztegne čez njegov celoten obraz. Klepetava in popijeva kavo, ob 14ih stopiva do alberga. Zaprto. Ojoj, spet ta španska ura...vedno zamujajo. Eckhard še kar vleče za kljuko, končno ven pokuka majhna gospa - prostovoljka. Prijazno naju povabi naprej in naredi izjemo in kljub temu, da v donativo albergih ne delajo rezervacij, rezervira dve postelji (za mami in Manco). Juhuhu, dan je popoln. Trenutno vsi skupaj sledimo za mizo, jemo piškote, pijemo vino in se imamo fino (prišla je tudi Finka, ki sem jo srečala več kot teden dni nazaj...skupaj obujamo spomine na Pot). Ob 17:30 (čez 5 min) se čez cesto začne maša, našo mami smo poslali kot predstavnico skupine, da se udeleži bogoslužja in moli za vse nas!
Današnje spoznanje: več nas je, lepše je. Lepo je, ko deliš izkušnje, spoznanja, veselje in žalost z drugimi.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Jutro je bilo hladno, vetrovno in deževno. Še sreča, da ob pešpoti poteka tudi avtomobilska, asfaltirana cesta - po njej smo hodile večino dneva, saj je bila pešpot enostavno preveč namočena in blatna. Počasi smo se vzpenjali v hrib, do nadmorske višine 1.433 metrov. Na poti navkreber (zložna, nič zahtvena strmina) nismo videli kaj dosti, saj je bilo zelo oblačno in vetrovno. Smo pa slišali krave mukati in to zelo naglas! Malo pred vrhom stoji mestece Foncebadon, v katerem so do 19. stoletja menihi pod kraljevim varstvom skrbeli za romarje in pot. Potem je mestece izumrlo, v zadnjih letih pa ga počasi spet oživljajo in obnavljajo. Škoda, da je bilo vreme slabo in slike ni bilo možno ovekovečiti s fotografijo. Na vrhu stoji znani Cruz de Ferro - na velikem kupu kamenja stoji preprost drog s križem, ki predstavlja eno najbolj nepozabnih točk na Poti. Romarji naj bi s seboj na Pot prinesli kamen (od doma, sicer ne velja!!!), ga tu odložili in si s tem simbolično olajšali dušo. Jaz ga s seboj nisem imela, moja duša je še vedno enako obremenjena kot doslej;)
Vreme se je nekoliko zjasnilo, dež je ponehal in odprli so se razgledi na čudovit niz hribovja in dolin. Prav veličastno je bilo videti. In kar naenkrat se počutiš resnično majhnega. V daljavi so se kazali tudi že obrisi naslednjega večjega mesta Ponferrada - do tja pridemo jutri;)
Še nekaj časa po ovinkasti cesti hodimo sem in tja, vmes stopim tudi na Pot in tu skačem z enega kamna na drugega, preskakujem luže in iščem primerno grmovje za wc. Počutim se skorajda kot otrok, le da mi manjkajo gumijasti škornji. Ko se moja prijateljica tetiva začne pritoževati, se vrnem na asfaltno cesto.
Današnja cvetka: v mesto El Acebo, kjer danes prenočujemo (v albergu donativo), sem prišla ob 13:10. Alberg se odpre šele ob 14ih. Ravno prav za eno kavo. Medtem ko si zvijam cigaret, me kliče mami in sprašuje kje sem. Povem. Vpraša, če gremo naprej. Ne, ker se je ravno ulil dež. Dogovorjeno. Grem ven na cigaret. Prižgem. Srečam Nemca (Eckhard) iz alberga pri gospe Cristini. Ne ve, ali bi šel naprej ali bi ostal tu. Pripomnim, da je tu lep alberg donativo z 26imi posteljami, da je začelo deževati, da imava dovolj časa za 1 kavo preden se odpre alberg. Nasmeh se raztegne čez njegov celoten obraz. Klepetava in popijeva kavo, ob 14ih stopiva do alberga. Zaprto. Ojoj, spet ta španska ura...vedno zamujajo. Eckhard še kar vleče za kljuko, končno ven pokuka majhna gospa - prostovoljka. Prijazno naju povabi naprej in naredi izjemo in kljub temu, da v donativo albergih ne delajo rezervacij, rezervira dve postelji (za mami in Manco). Juhuhu, dan je popoln. Trenutno vsi skupaj sledimo za mizo, jemo piškote, pijemo vino in se imamo fino (prišla je tudi Finka, ki sem jo srečala več kot teden dni nazaj...skupaj obujamo spomine na Pot). Ob 17:30 (čez 5 min) se čez cesto začne maša, našo mami smo poslali kot predstavnico skupine, da se udeleži bogoslužja in moli za vse nas!
Današnje spoznanje: več nas je, lepše je. Lepo je, ko deliš izkušnje, spoznanja, veselje in žalost z drugimi.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Tina, o čem razmišljaš, ko hodiš ure in ure? Pokrajina se zdi pusta, kot, da je taka zato, da te ne moti pri razmišljanju?
OdgovoriIzbrišiPokrajina ta trenutek ni pusta, samo vreme je tako;) V glavi je včasih vihar neštetih mislih, velikokrat pa ni prav ničesar. Če je preveč ali premalo vsega, se priklopim na muziko, zraven pojem in korak je igriv, vesel, lahkoten;)
IzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiPo včerajšnjem pohodu čisto z drugimi očmi tole berem Tina :)
OdgovoriIzbrišiSaj vem, da ve srnice te kilometre lažje prehodite kot tak bik kot sem jaz a vseeno... Respect :)
Tudi jaz imam rad družbo vendar so dnevi, ko paše tudi mirnost samote :)
Break a leg ;)
Berem in.....danes je moja bolečina veliko večja kot tvoja. Tud tisti hrib ni tako "strašan na kvadrat". Slikice so lepe...no, imam pa eno vprašanje :-). Si tudi ti postavila smerokaz v Hraše?
OdgovoriIzbrišiČe bi imela orodje, bi;) V mislih pa vsekakor! Kaj te tako boli?
OdgovoriIzbriši