20. dan: El Acebo - Ponferrada - Cacabelos (32,7 km)

Seveda smo včeraj nadaljevali z druženjem in pitjem zares odličnega vino tinto. Ker smo bivali v alberge donativo, se od romarjev pričakuje, da pomagajo pri pripravi skupne večerje. Na jedilniku je bila solata in testenine. Našli smo dva Italijana, ki sta nam skuhala zares odlično pasto italiano (al dente por supuesto). Dekleta so pripravila solato s čebulo, paradižnikom in tuno, ki smo jo tokrat pojedli na italijanski način (po glavni jedi; Španci jo sicer jedo kot predjed), kar je bila dobrodošla sprememba.
Po okusni večerji smo se pobrali spat in smo vstali okrog 6ih. Pojedli skupni zajtrk in se podali na pot. Ker je ponoči deževalo, smo se večinoma držali asfaltne ceste ves dan. Po cca 8 km sem ujela Eckharda in preostanek današnje etape sva prehodila skupaj. Tudi to je bila dobrodošla sprememba (zadnjih par dni sem se večinoma družila z muziko v slušalkah), pa še angleščino vadim na ta način. Brezplačno;) V mestu Ponferrada sva se rahlo izgubila, zato strogega središča mesta z gradom templjarjev in ostalimi zgodovinskimi zgradbami nisva obhodila (upam, da imata mami in Manca kakšno fotko tega dela mesta). Ker so se ves dan menjavala obdobja dežja in ne-dežja, vmes je celo posijalo sonce, je bila naša današnja glavna naloga oblačenje, slačenje in pospravljanje pelerin. Znova in znova in znova.
Današnja cvetka: na poti smo danes srečali prav posebne romarje. Mož in žena, osliček in kuža ter predelani avtomobil v prikolico (glej sliko). So prava atrakcija, ostali romarji in navadni ljudje se kar naprej slikajo z njimi, njih pa to očitno nič ne moti oz. celo dajejo vtis, da pri tem uživajo.
Današnje spoznanje: nihče ni imun na žulje. Srečala sem deklico, ki jih po treh tednih hoje nima na nogah, ampak na rokah (od pohodnih palic), Italijana, ki jih ima najmanj 5 velikih na vsakem stopalu, ne pozabimo na mami, ki še kar bije bitko z njimi, doletel je tudi mene (na mezincu desne noge, čez cel prst!!!). Operiral ga je Eckhard (po poklicu zdravnik) in držim pesti, da bo jutri ok.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0







Komentarji

  1. Unknown10. maj 2016 ob 00:20

    Ko sem prejle prižgala računalnik, je bila za ozadje fotografija nekega plezalca, čisto majhnega, v neskončni in povsem navpični steni (vsakič, ko prižgem računalnik, me pozdravi ena slika, nikoli ne vem, katera bo. To instalacijo mi je nastavil Marko. Vedno je presenečenje). Takoj sem pomislila na vas tri!

    OdgovoriIzbriši
  2. Unknown10. maj 2016 ob 13:19

    Po uri in pol branja na eks sem vas dohitel v sedanjosti.
    Tina, zanimivo branje, krasne fotografije!
    Držim pesti za vse tri. Respect!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več