21. dan: Cacabelos - La Faba (31,9 km)
Včeraj sem dejansko prvič jedla pristno špansko hrano - pulpa (hobotnica, kuhana, razrezana na majhne kose, začinjena s soljo, pikantno papriko in olivnim oljem), paella (rižota, močno rumene barve, z morskimi sadeži in mesom), alamond kolač (zelo sladek, narejen iz mandljev, biskvitne teksture); vse skupaj smo seveda pojedli ob rdečem vinu, za konec pa še tradicionalni Orujo (žganje). Rekla bi, da je domača slovenska hrana vsekakor boljša od španske, toda bilo je dobro. In raznoliko. Za spremembo;)
Današnja pot ni bila preveč posebna.
Hodili smo po dolini, po asfaltu. Sicer obstaja t.i. Camino duro, težja različica čez hrib, za katerega se danes nisem odločila - pot je gozdna, torej blatna in spolzka. Manca je bila precej bolj pogumna in je šla po poti čez hrib - pot je bila res blatna in težavna, ampak tudi bolj pristna in romarska.
Tetiva boli precej manj in hoja počasi postaja povsem samoumevna dnevna aktivnost. Še vedno hodim z Eckhardom. Klepetava o vseh sortah stvareh (zelo globokih in je osebnih stvareh in precej tudi o trapastih) in prav super ga je imeti blizu, ker poleg lepe in razločne angleščine, govori tudi špansko in seveda nemško. Prehodil je že vse variante Caminov (Frances, Norte, Primitivo, Portugese, Barcelona in letos Madrid). Je prava zakladnica izkušenj! In kljub svojim 51 letom, hodi dober tempo. Ker nisva čutila nobene utrujenosti, sva od prvotno načrtovanega cilja za danes (Ruitelan), prehodila še dodatnih 4,8 km do La Fabe, ki je vasica na pol poti do zadnje gore na naši poti. To bo dobro izhodišče za jutri! Manca in mami sta se ustavili v Las Herrerias, kar je 3,5 km pred nami, pred začetkom klanca;)
Zadnji km ali dva poti je danes potekal po gozdni poti navkreber. Ker se na Camino podajo tudi precej nenavadni romarji, so Španci izkoristili priložnost in nudijo možnost, da se romarji podajo na goro O Cebreiro na konju. Ravno preden sem dosegla La Fabo, se je usul "stampedo" 5ih ali 6ih konj po poti navzdol, proti meni. Ne bi bilo tako strašno, če bi bili na vseh konjih jahači. Konji brez jahačev (3 ali 4 kom) so zelo natančno vedeli, kje želijo hoditi (vsak drugače), zato sem na koncu skakala iz enega konca poti na drugega. Na srečo se je vse dobro končalo;)
Današnja cvetka: ko sva prišla v alberge, je bil poln romarjev, ki so čakali na postelje in sprejem je potekal neskončno dolgo, ker je hospitaliera z vsakim klepetala celo večnost. Končno sva prišla na vrsto in druga hospitaliera nama je odredila postelje. Dobila sva najboljši prostor v sobi s cca 30-40 posteljami - postelji za pare, je rekla hospitaliera. Sva se samo spogledala in zamolčala resnico, da se dejansko poznava samo 3 dni. Imela sva res neverjetno srečo. Na koncu vedno dobiš od Camina, kar potrebuješ;)
Današnje spoznanje: ločimo lahko med tremi vrstami romarjev. Prvi so "športniki" (hitijo do cilja, se vmes z nikomer ne pogovarjajo, ciljajo na rekord). Drugi so "turisti", ki hodijo z ultra majhnimi nahrbtniki (na katere pripnejo največjo školjko - simbol Camina), velik nahrbtnik/potovalko pa jim taksi prevaža iz enega mesta do drugega. Včasih taksi, poleg nahrbtnikov, prevaža tudi romarje. Tretji pa so "navadni romarji", ki nosijo svoj nahrbtnik, klepetajo in spoznavajo druge, živijo skromno in preprosto in jemljejo pot na način kot se jim za vsak posamezen dan zdi ustrezen. Včasih potrebujejo tišino, včasih družbo, včasih samo kratek postanek, včasih grmovje, včasih sonce, ki posuši pelerino ali zgolj omogoči kakšno lepo fotko za spomin, včasih prijetno ptičje petje, vsak dan pa okrepčilen spanec, nekaj dobre hrane in čim manj boleče noge.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Današnja pot ni bila preveč posebna.
Hodili smo po dolini, po asfaltu. Sicer obstaja t.i. Camino duro, težja različica čez hrib, za katerega se danes nisem odločila - pot je gozdna, torej blatna in spolzka. Manca je bila precej bolj pogumna in je šla po poti čez hrib - pot je bila res blatna in težavna, ampak tudi bolj pristna in romarska.
Tetiva boli precej manj in hoja počasi postaja povsem samoumevna dnevna aktivnost. Še vedno hodim z Eckhardom. Klepetava o vseh sortah stvareh (zelo globokih in je osebnih stvareh in precej tudi o trapastih) in prav super ga je imeti blizu, ker poleg lepe in razločne angleščine, govori tudi špansko in seveda nemško. Prehodil je že vse variante Caminov (Frances, Norte, Primitivo, Portugese, Barcelona in letos Madrid). Je prava zakladnica izkušenj! In kljub svojim 51 letom, hodi dober tempo. Ker nisva čutila nobene utrujenosti, sva od prvotno načrtovanega cilja za danes (Ruitelan), prehodila še dodatnih 4,8 km do La Fabe, ki je vasica na pol poti do zadnje gore na naši poti. To bo dobro izhodišče za jutri! Manca in mami sta se ustavili v Las Herrerias, kar je 3,5 km pred nami, pred začetkom klanca;)
Zadnji km ali dva poti je danes potekal po gozdni poti navkreber. Ker se na Camino podajo tudi precej nenavadni romarji, so Španci izkoristili priložnost in nudijo možnost, da se romarji podajo na goro O Cebreiro na konju. Ravno preden sem dosegla La Fabo, se je usul "stampedo" 5ih ali 6ih konj po poti navzdol, proti meni. Ne bi bilo tako strašno, če bi bili na vseh konjih jahači. Konji brez jahačev (3 ali 4 kom) so zelo natančno vedeli, kje želijo hoditi (vsak drugače), zato sem na koncu skakala iz enega konca poti na drugega. Na srečo se je vse dobro končalo;)
Današnja cvetka: ko sva prišla v alberge, je bil poln romarjev, ki so čakali na postelje in sprejem je potekal neskončno dolgo, ker je hospitaliera z vsakim klepetala celo večnost. Končno sva prišla na vrsto in druga hospitaliera nama je odredila postelje. Dobila sva najboljši prostor v sobi s cca 30-40 posteljami - postelji za pare, je rekla hospitaliera. Sva se samo spogledala in zamolčala resnico, da se dejansko poznava samo 3 dni. Imela sva res neverjetno srečo. Na koncu vedno dobiš od Camina, kar potrebuješ;)
Današnje spoznanje: ločimo lahko med tremi vrstami romarjev. Prvi so "športniki" (hitijo do cilja, se vmes z nikomer ne pogovarjajo, ciljajo na rekord). Drugi so "turisti", ki hodijo z ultra majhnimi nahrbtniki (na katere pripnejo največjo školjko - simbol Camina), velik nahrbtnik/potovalko pa jim taksi prevaža iz enega mesta do drugega. Včasih taksi, poleg nahrbtnikov, prevaža tudi romarje. Tretji pa so "navadni romarji", ki nosijo svoj nahrbtnik, klepetajo in spoznavajo druge, živijo skromno in preprosto in jemljejo pot na način kot se jim za vsak posamezen dan zdi ustrezen. Včasih potrebujejo tišino, včasih družbo, včasih samo kratek postanek, včasih grmovje, včasih sonce, ki posuši pelerino ali zgolj omogoči kakšno lepo fotko za spomin, včasih prijetno ptičje petje, vsak dan pa okrepčilen spanec, nekaj dobre hrane in čim manj boleče noge.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Komentarji
Objavite komentar