2016 - Camino Frances

Hladno jutro!!! Še dobro, da je bil včerajšnji postanek na sredini vzpona na zadnjo "goro" na poti, saj je bil zrak hladen in vlažen (megla ali nizka oblačnost). Po cca uri in pol hoje v hrib, sva prišla do muzejske vasice O Cebreiro, ki velja za eno najstarejših zavetišč za romarje. Želela sva kavo in zajtrk (popečen kruh+maslo+marmelado), ampak je bila gužva v edinem odprtem baru nepopisna, za šankom pa samo ena kelnarca. Tole ne bo šlo, sva si mislila, zato sva si oprtala nahrbtnike in nadaljevala čez prelaz San Roque do prelaza Alto do Poio (ki je zadnji od "zahtevnejših" vzponov do Santiaga. Tam sva dobila čudovit zajtrk (vrhunsko kavo, jajca na oko s pršutom in sirom in domačim, popečenim, črnim kruhom). Mhmmmmm, mislim, da sva si ga zares zaslužila;) Nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce, želodček je bil poln, korak pa lahkoten in povsem brez bolečin. Tako bi lahko človek hodil v neskončnost!!! Preden smo prišli na vrh O Cebreira, smo vstopili v zadnjo, ...

Včeraj sem dejansko prvič jedla pristno špansko hrano - pulpa (hobotnica, kuhana, razrezana na majhne kose, začinjena s soljo, pikantno papriko in olivnim oljem), paella (rižota, močno rumene barve, z morskimi sadeži in mesom), alamond kolač (zelo sladek, narejen iz mandljev, biskvitne teksture); vse skupaj smo seveda pojedli ob rdečem vinu, za konec pa še tradicionalni Orujo (žganje). Rekla bi, da je domača slovenska hrana vsekakor boljša od španske, toda bilo je dobro. In raznoliko. Za spremembo;) Današnja pot ni bila preveč posebna. Hodili smo po dolini, po asfaltu. Sicer obstaja t.i. Camino duro, težja različica čez hrib, za katerega se danes nisem odločila - pot je gozdna, torej blatna in spolzka. Manca je bila precej bolj pogumna in je šla po poti čez hrib - pot je bila res blatna in težavna, ampak tudi bolj pristna in romarska. Tetiva boli precej manj in hoja počasi postaja povsem samoumevna dnevna aktivnost. Še vedno hodim z Eckhardom. Klepetava o vseh sortah stvareh (zelo g...

Seveda smo včeraj nadaljevali z druženjem in pitjem zares odličnega vino tinto. Ker smo bivali v alberge donativo, se od romarjev pričakuje, da pomagajo pri pripravi skupne večerje. Na jedilniku je bila solata in testenine. Našli smo dva Italijana, ki sta nam skuhala zares odlično pasto italiano (al dente por supuesto). Dekleta so pripravila solato s čebulo, paradižnikom in tuno, ki smo jo tokrat pojedli na italijanski način (po glavni jedi; Španci jo sicer jedo kot predjed), kar je bila dobrodošla sprememba. Po okusni večerji smo se pobrali spat in smo vstali okrog 6ih. Pojedli skupni zajtrk in se podali na pot. Ker je ponoči deževalo, smo se večinoma držali asfaltne ceste ves dan. Po cca 8 km sem ujela Eckharda in preostanek današnje etape sva prehodila skupaj. Tudi to je bila dobrodošla sprememba (zadnjih par dni sem se večinoma družila z muziko v slušalkah), pa še angleščino vadim na ta način. Brezplačno;) V mestu Ponferrada sva se rahlo izgubila, zato strogega središča mesta z gr...

Danes smo šli v hribe. Dobesedno;) Jutro je bilo hladno, vetrovno in deževno. Še sreča, da ob pešpoti poteka tudi avtomobilska, asfaltirana cesta - po njej smo hodile večino dneva, saj je bila pešpot enostavno preveč namočena in blatna. Počasi smo se vzpenjali v hrib, do nadmorske višine 1.433 metrov. Na poti navkreber (zložna, nič zahtvena strmina) nismo videli kaj dosti, saj je bilo zelo oblačno in vetrovno. Smo pa slišali krave mukati in to zelo naglas! Malo pred vrhom stoji mestece Foncebadon, v katerem so do 19. stoletja menihi pod kraljevim varstvom skrbeli za romarje in pot. Potem je mestece izumrlo, v zadnjih letih pa ga počasi spet oživljajo in obnavljajo. Škoda, da je bilo vreme slabo in slike ni bilo možno ovekovečiti s fotografijo. Na vrhu stoji znani Cruz de Ferro - na velikem kupu kamenja stoji preprost drog s križem, ki predstavlja eno najbolj nepozabnih točk na Poti. Romarji naj bi s seboj na Pot prinesli kamen (od doma, sicer ne velja!!!), ga tu odložili in si s tem s...

Včerajšnji večer in današnje jutro sta bila skoraj kot iz pravljice. Pri gospe Cristini (lastnica alberga) smo jedli okrepčilno domačo hrano (za večerjo juha iz sušenega graha, solata z orehi in rozinami, narastek iz makaronov, zelenjave, klobas in čudovit, doma pečen, zelo aromatičen jabolčni kolač --> da se je znašel na jedilniku, gre zahvala dvema Nemkama, ki sta bili v tem istem albergu že lani, ko ga je Cristina spekla eni od njiju za rojstni dan; ker je bil nepozabno dober, sta prosili, da ga speče ponovno - na srečo vseh nas; za zajtrk domač kruh, domača marmelada in doma narejen jogurt). Naše brbončice so imele zabavo tega meseca. Mi pa smo se malo podružili, precej nasmejali, zašili gumb na hlačah, zapakirali dnevnik za pošiljko domov in spili malo klasičnega rdečega vina. Mhmmmm, res je bilo odlično! Vreme je bilo danes na naši strani. Odnesli smo jo brez kaplje dežja, se je pa precej ohladilo in tudi veter se je spet okrepil. Večino dneva smo hodili ob glavni cesti, po a...

Že včeraj popoldne se je vreme začelo kisati. Oblačilo se je in pihalo, tudi bliskalo in grmelo, zvečer pa je že padal dež. Spat smo šli z upanjem, da bo do jutra pošlo. Pa ni. Tudi napoved je taka - Španci očitno precej dobro napovedujejo vreme;( Dežne hlače in palerine smo oblekli, še preden smo stopili z alberga. Pralo nas je cel dan. Ko se čevlji napojijo z vodo in blatom in postanejo za kakšen kilogram težji, si želiš, da bi imel tiste iz Gore-texa. Ampak bi potem v vročini dihal na škrge. Zato je pravzaprav vseeno. Kakšna je bila današnja pot, vam težko povem. Večino časa sem gledala v tla, da sem se bolj ali manj uspešno izogibala lužam in globokemu blatu. Hodili smo ob glavni (zelo prometni) cesti, okrog nas pa je bilo vse videti ravno. Morda kot Ljubljansko barje?!? Današnja cvetka: po nič kaj zavidljivem pohodu, smo prišli na cilj, tu pa do krasnega alberga, ki nekoliko spominja na toskanski stil. Spale bomo v sobi s štirimi posteljami, morda bomo imele srečo in bo ena ost...

Že včeraj smo se odločile, da bo današnja etapa kratka, zato se nam zjutraj ni nikamor mudilo. Moja tetiva se je v zadnjih dveh dneh ponovno razbohotila, zato moram še kar hoditi v tevah. To mi gre res že pošteno na živce, saj imam podplate kot konjska kopita, ki bolijo zaradi premalo blaženja in opore. Ker bomo danes prečkale zadnje veliko mesto pred Santiagom (Leon), se nadejam, da bom našla trgovino, v kateri bom lahko kupila nove Teve -> pričakujem, da bodo nove mehkejše in morda bolj stabilne. Pot še vedno poteka ob glavni cesti, le da je pokrajina nekoliko bolj razgibana. Tokrat imamo srečo in nas trasa ne vodi skozi industrijsko predmestje, ampak direktno v mesto. Na ulici nas ustavi gospod iz turistične pisarne in nas povabi na žigosanje romarskega potnega lista. Ta je torej bogatejši za nov žig, naši mehurji pa prazni (izkoristile smo wc v tej pisarni). Po manj kot kilometru nas ustavi še Guarda Civil Municipal, ki prav tako seznanja romarje s potekom poti po mestu in del...