17. dan: Virgen del Camino - Villares de Orbigo (25,3 km)

Že včeraj popoldne se je vreme začelo kisati. Oblačilo se je in pihalo, tudi bliskalo in grmelo, zvečer pa je že padal dež. Spat smo šli z upanjem, da bo do jutra pošlo. Pa ni. Tudi napoved je taka - Španci očitno precej dobro napovedujejo vreme;(
Dežne hlače in palerine smo oblekli, še preden smo stopili z alberga. Pralo nas je cel dan. Ko se čevlji napojijo z vodo in blatom in postanejo za kakšen kilogram težji, si želiš, da bi imel tiste iz Gore-texa. Ampak bi potem v vročini dihal na škrge. Zato je pravzaprav vseeno.
Kakšna je bila današnja pot, vam težko povem. Večino časa sem gledala v tla, da sem se bolj ali manj uspešno izogibala lužam in globokemu blatu. Hodili smo ob glavni (zelo prometni) cesti, okrog nas pa je bilo vse videti ravno. Morda kot Ljubljansko barje?!?
Današnja cvetka: po nič kaj zavidljivem pohodu, smo prišli na cilj, tu pa do krasnega alberga, ki nekoliko spominja na toskanski stil. Spale bomo v sobi s štirimi posteljami, morda bomo imele srečo in bo ena ostala prazna?
Današnje spoznanje: dež je samo voda, ki pada z neba.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Dodatno: jutri je tradicionalni pohod Ob žici. Vsem, ki se ga boste udeležili, želim srečno in udobno pot. Predvsem moji Uli, ki bo z voljo in pogumom prvič oddelala dobrih 30 km poti. Buen Camino!!!




 

Komentarji

  1. Unknown6. maj 2016 ob 09:35

    Zdravo vam kar gre vidim, vreme ni ovira jaz se ne bom udeležil pohoda ob žici zanalašč! Kaj pa vaše kletvice ste pozabile nanje a ste se že malo spreobrnile in samo molite hahaha!!! kaj pa vinčka še kaj pijete? Lepo bodite in počasi hodite pa lep pozdrav vsem trem čao!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Unknown6. maj 2016 ob 23:01

    Razmišljam: kako, da so Španci tako temperamentni ljudje, ko imajo tako monotono pokrajino. V čem je skrivnost?
    Tudi iz vas veje neka melanholija. Upam, da je vezana samo na ta čas in to pokrajino.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več