18. dan: Villares de Orbigo - Astorga - El Ganso (27,8 km)
Včerajšnji večer in današnje jutro sta bila skoraj kot iz pravljice. Pri gospe Cristini (lastnica alberga) smo jedli okrepčilno domačo hrano (za večerjo juha iz sušenega graha, solata z orehi in rozinami, narastek iz makaronov, zelenjave, klobas in čudovit, doma pečen, zelo aromatičen jabolčni kolač --> da se je znašel na jedilniku, gre zahvala dvema Nemkama, ki sta bili v tem istem albergu že lani, ko ga je Cristina spekla eni od njiju za rojstni dan; ker je bil nepozabno dober, sta prosili, da ga speče ponovno - na srečo vseh nas; za zajtrk domač kruh, domača marmelada in doma narejen jogurt). Naše brbončice so imele zabavo tega meseca. Mi pa smo se malo podružili, precej nasmejali, zašili gumb na hlačah, zapakirali dnevnik za pošiljko domov in spili malo klasičnega rdečega vina. Mhmmmm, res je bilo odlično!
Vreme je bilo danes na naši strani. Odnesli smo jo brez kaplje dežja, se je pa precej ohladilo in tudi veter se je spet okrepil. Večino dneva smo hodili ob glavni cesti, po asfaltu, saj so poti blatne, da je joj! Po cca 2,5 km smo zakorakali na poljsko pot in po 10ih metrih gladko obrnili nazaj na glavno cesto. Blata je bilo namreč do kolen, in to tistega rdečega, ki se lepi in lepi in lepi na čevlje. V mestu Astorga (nekdanje rimsko vojaško oporišče iz katerega so nadzirali rudnike zlata, danes pa poznana predvsem po proizvodnji čokolade in maslenega peciva) smo poiskale športno trgovino v upanju, da se bodo tu našle nove Teve zame. Sicer so jih imeli, vendar niso bile ustrezne za moje potrebe;( Imam pa nove, tople, pajkice in zelooooo lepe usnjene sandale, ročno narejene in že poslane v Santiago, kjer jih vzamem preden gremo domov. Zelo vesela;)
Da smo se končno rešile ravnine in enolične pokrajine (Meseta), je bilo jasno kmalu po izhodu iz mesta. Pot je vodila rahlo navkreber, pokrajina pa je spet postala raznolika, bogata in prijazna očem.
Da je danes res srečen dan, potrjuje tudi današnji alberg - v mali vasici smo našle pravi zaklad. Topli prostori (mislim dobesedno; centralna kurjava prižgana, zakurjen kamin, infra grelci v kopalnici), zelo prijazen lastnik (opral, posušil in zložil bo cunje, ki smo jih dale oprat; meni dovoli spati na francoski postelji, ki je načeloma za dve osebi), kava, mleko, čaj, piškotki so romarjem na voljo brezplačno in če se Manca ne moti, je v ceno (8 € / osebo) vključen tudi zajtrk. Človek kar ne more verjeti.
Današnja cvetka: mamini žulji so pravi okupatorji, ki še kar krepijo svoj monopolni položaj. Sicer nisem videla na lastne oči, ampak menda se ji je odluščil precejšen kos kože (kjer je bil prej žulj Baraba). Sveža rana je zagotovo nekaj najslabšega, kar se ti lahko zgodi. Ampak mami se ne da. Vztraja in hodi in se bori z bolečino, s potjo, sama s seboj, tudi z nama z Manco. Svaka ji čast!
Današnje spoznanje: v Španiji je z zakonom določeno, da je obvezno zagotoviti javna stranišča za vse oz. da ti ga v bifejih/barih/restavracijah ne smejo odreči! Je sploh potrebno še kaj dodati?
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Vreme je bilo danes na naši strani. Odnesli smo jo brez kaplje dežja, se je pa precej ohladilo in tudi veter se je spet okrepil. Večino dneva smo hodili ob glavni cesti, po asfaltu, saj so poti blatne, da je joj! Po cca 2,5 km smo zakorakali na poljsko pot in po 10ih metrih gladko obrnili nazaj na glavno cesto. Blata je bilo namreč do kolen, in to tistega rdečega, ki se lepi in lepi in lepi na čevlje. V mestu Astorga (nekdanje rimsko vojaško oporišče iz katerega so nadzirali rudnike zlata, danes pa poznana predvsem po proizvodnji čokolade in maslenega peciva) smo poiskale športno trgovino v upanju, da se bodo tu našle nove Teve zame. Sicer so jih imeli, vendar niso bile ustrezne za moje potrebe;( Imam pa nove, tople, pajkice in zelooooo lepe usnjene sandale, ročno narejene in že poslane v Santiago, kjer jih vzamem preden gremo domov. Zelo vesela;)
Da smo se končno rešile ravnine in enolične pokrajine (Meseta), je bilo jasno kmalu po izhodu iz mesta. Pot je vodila rahlo navkreber, pokrajina pa je spet postala raznolika, bogata in prijazna očem.
Da je danes res srečen dan, potrjuje tudi današnji alberg - v mali vasici smo našle pravi zaklad. Topli prostori (mislim dobesedno; centralna kurjava prižgana, zakurjen kamin, infra grelci v kopalnici), zelo prijazen lastnik (opral, posušil in zložil bo cunje, ki smo jih dale oprat; meni dovoli spati na francoski postelji, ki je načeloma za dve osebi), kava, mleko, čaj, piškotki so romarjem na voljo brezplačno in če se Manca ne moti, je v ceno (8 € / osebo) vključen tudi zajtrk. Človek kar ne more verjeti.
Današnja cvetka: mamini žulji so pravi okupatorji, ki še kar krepijo svoj monopolni položaj. Sicer nisem videla na lastne oči, ampak menda se ji je odluščil precejšen kos kože (kjer je bil prej žulj Baraba). Sveža rana je zagotovo nekaj najslabšega, kar se ti lahko zgodi. Ampak mami se ne da. Vztraja in hodi in se bori z bolečino, s potjo, sama s seboj, tudi z nama z Manco. Svaka ji čast!
Današnje spoznanje: v Španiji je z zakonom določeno, da je obvezno zagotoviti javna stranišča za vse oz. da ti ga v bifejih/barih/restavracijah ne smejo odreči! Je sploh potrebno še kaj dodati?
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Tina z žulji na nogah in totalno brez energije vas od danes naprej še bolj občudujem (bil sem na camino de la Memoria y Camaradería - pot spomina in tovarištva)
OdgovoriIzbrišiSploh pa občudujem tvojo mamo. Zdaj mi je čisto jasno kaj trpi, carica. Srečno in polno takih dni kot sta bila zadnja dva :)
Bravo! Tudi PST ni od muh...naj se ti žulji hitro pozdravijo, pojej malo sladkorja in si privošči kozarec, dva ali tri dobrega rdecega vina, pa boš jutri kot nov;)
IzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišida ne bom Unknown, pozdravljata te Drago in Andreja
OdgovoriIzbrišiMami pravi: hvala za vzpodbudo in pomoč pri stopinjah;)
IzbrišiKrasen blog Tina spremljam ga že od začetka. Srečno pot.
OdgovoriIzbrišiMe veseli, da vam je všeč;) Buen Camino!
OdgovoriIzbriši