16. dan: Puente Villarente - Leon - Virgen del Camino (20,1 km)
Že včeraj smo se odločile, da bo današnja etapa kratka, zato se nam zjutraj ni nikamor mudilo.
Moja tetiva se je v zadnjih dveh dneh ponovno razbohotila, zato moram še kar hoditi v tevah. To mi gre res že pošteno na živce, saj imam podplate kot konjska kopita, ki bolijo zaradi premalo blaženja in opore. Ker bomo danes prečkale zadnje veliko mesto pred Santiagom (Leon), se nadejam, da bom našla trgovino, v kateri bom lahko kupila nove Teve -> pričakujem, da bodo nove mehkejše in morda bolj stabilne.
Pot še vedno poteka ob glavni cesti, le da je pokrajina nekoliko bolj razgibana. Tokrat imamo srečo in nas trasa ne vodi skozi industrijsko predmestje, ampak direktno v mesto. Na ulici nas ustavi gospod iz turistične pisarne in nas povabi na žigosanje romarskega potnega lista. Ta je torej bogatejši za nov žig, naši mehurji pa prazni (izkoristile smo wc v tej pisarni). Po manj kot kilometru nas ustavi še Guarda Civil Municipal, ki prav tako seznanja romarje s potekom poti po mestu in deli žige v naše potne liste. Nadaljujemo. Po ulicah mesta, od semaforja do semaforja. V trafiki kupimo znamke (dobiti prave je enako težko kot najti vodo v Sahari) in se sprehodimo do starega mestnega jedra. Je lep in zanimiv, kar precej poln ljudi. Posnamemo nekaj fotk in nadaljujemo. Želimo si dobrega kosila v obliki konkretnega kosa mesa. Nimamo sreče. Kot bi mignil, smo na robu mesta;( Tudi trgovine s športno ali pohodniško opremo nismo našle (ena je sicer bila, a niso imeli Tev). Samo Manca je uspela dobiti slušalke za telefon (stare so crknile). Utrujene od betona, sonca in zmerno visokih temperatur se namenimo proti zadnjim 7 km poti. Glej ga zlomka, ta pa poteka ob industrijski coni... Govorim z gospodom, ki je z družbo sinoči spal v istem albergu kot me. Ko mu povem, da sem (spet) brez vode, mi pravi naj se ne sekiram, ker sem cca 1 km od mesteca Virgen del Camino (naš današnji cilj) in bom zagotovo našla vodo. Ker ne verjamem, da smo že prispele, mi pokaže v njegovi knjigici. Prav ima!!! Tukaj smo;) Zares naveličana betona in asfalta, sem vesela, da je za danes konec s to hojo. Počitek bo dobrodošel.
Današnja cvetka: z gospodom iz Belgije hodi še en par (mož in žena). Gospa je sinoči po albergu hodila v visokih petah. Prepričane smo bile, da ni romarka. Manca je že zjutraj ugotovila, da je. Ko sva se z gospodom srečala proti koncu poti in klepetala, sem ga vprašala, če je z gospo vse v redu, glede na to, da hodi v petah. Se je nasmejal in povedal, da je tako vajena visokih pet, da v supergah pravzaprav trpi bolj kot v štiklih. Ko naju je dohitela, sem jo vprašala kako noge. 'Would be better in thouse heels of mine' je odvrnila povsem resno;)
Današnje spoznanje: počitek (v vodoravnem položaju) sredi popoldneva se prileže tako dobro kot fino, mrzlo pivo na poletnem, sobotnem pikniku.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Moja tetiva se je v zadnjih dveh dneh ponovno razbohotila, zato moram še kar hoditi v tevah. To mi gre res že pošteno na živce, saj imam podplate kot konjska kopita, ki bolijo zaradi premalo blaženja in opore. Ker bomo danes prečkale zadnje veliko mesto pred Santiagom (Leon), se nadejam, da bom našla trgovino, v kateri bom lahko kupila nove Teve -> pričakujem, da bodo nove mehkejše in morda bolj stabilne.
Pot še vedno poteka ob glavni cesti, le da je pokrajina nekoliko bolj razgibana. Tokrat imamo srečo in nas trasa ne vodi skozi industrijsko predmestje, ampak direktno v mesto. Na ulici nas ustavi gospod iz turistične pisarne in nas povabi na žigosanje romarskega potnega lista. Ta je torej bogatejši za nov žig, naši mehurji pa prazni (izkoristile smo wc v tej pisarni). Po manj kot kilometru nas ustavi še Guarda Civil Municipal, ki prav tako seznanja romarje s potekom poti po mestu in deli žige v naše potne liste. Nadaljujemo. Po ulicah mesta, od semaforja do semaforja. V trafiki kupimo znamke (dobiti prave je enako težko kot najti vodo v Sahari) in se sprehodimo do starega mestnega jedra. Je lep in zanimiv, kar precej poln ljudi. Posnamemo nekaj fotk in nadaljujemo. Želimo si dobrega kosila v obliki konkretnega kosa mesa. Nimamo sreče. Kot bi mignil, smo na robu mesta;( Tudi trgovine s športno ali pohodniško opremo nismo našle (ena je sicer bila, a niso imeli Tev). Samo Manca je uspela dobiti slušalke za telefon (stare so crknile). Utrujene od betona, sonca in zmerno visokih temperatur se namenimo proti zadnjim 7 km poti. Glej ga zlomka, ta pa poteka ob industrijski coni... Govorim z gospodom, ki je z družbo sinoči spal v istem albergu kot me. Ko mu povem, da sem (spet) brez vode, mi pravi naj se ne sekiram, ker sem cca 1 km od mesteca Virgen del Camino (naš današnji cilj) in bom zagotovo našla vodo. Ker ne verjamem, da smo že prispele, mi pokaže v njegovi knjigici. Prav ima!!! Tukaj smo;) Zares naveličana betona in asfalta, sem vesela, da je za danes konec s to hojo. Počitek bo dobrodošel.
Današnja cvetka: z gospodom iz Belgije hodi še en par (mož in žena). Gospa je sinoči po albergu hodila v visokih petah. Prepričane smo bile, da ni romarka. Manca je že zjutraj ugotovila, da je. Ko sva se z gospodom srečala proti koncu poti in klepetala, sem ga vprašala, če je z gospo vse v redu, glede na to, da hodi v petah. Se je nasmejal in povedal, da je tako vajena visokih pet, da v supergah pravzaprav trpi bolj kot v štiklih. Ko naju je dohitela, sem jo vprašala kako noge. 'Would be better in thouse heels of mine' je odvrnila povsem resno;)
Današnje spoznanje: počitek (v vodoravnem položaju) sredi popoldneva se prileže tako dobro kot fino, mrzlo pivo na poletnem, sobotnem pikniku.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Kašne lepe fotografije. Cerkev me spominja na cerkev Notre Dame v Parizu. Tudi sama sem imela čudovito sodelavko, ki je okoli pol desetih zvečer zbrcala balerinke z nog in obula vrtoglave petke, ke da se mora malo spočiti.
OdgovoriIzbrišiNo, ve vse tri ste punce, ki imate rade naravo in samoto. Zdaj se vam je pa urbano okolje še malo bolj odtujilo. Zelo zanimivo. Morda bi pa vseeno morala tudi sama na kakšno tako pot.