2016 - Camino Frances

Seveda smo včeraj nadaljevali z druženjem in pitjem zares odličnega vino tinto. Ker smo bivali v alberge donativo, se od romarjev pričakuje, da pomagajo pri pripravi skupne večerje. Na jedilniku je bila solata in testenine. Našli smo dva Italijana, ki sta nam skuhala zares odlično pasto italiano (al dente por supuesto). Dekleta so pripravila solato s čebulo, paradižnikom in tuno, ki smo jo tokrat pojedli na italijanski način (po glavni jedi; Španci jo sicer jedo kot predjed), kar je bila dobrodošla sprememba. Po okusni večerji smo se pobrali spat in smo vstali okrog 6ih. Pojedli skupni zajtrk in se podali na pot. Ker je ponoči deževalo, smo se večinoma držali asfaltne ceste ves dan. Po cca 8 km sem ujela Eckharda in preostanek današnje etape sva prehodila skupaj. Tudi to je bila dobrodošla sprememba (zadnjih par dni sem se večinoma družila z muziko v slušalkah), pa še angleščino vadim na ta način. Brezplačno;) V mestu Ponferrada sva se rahlo izgubila, zato strogega središča mesta z gr...

Danes smo šli v hribe. Dobesedno;) Jutro je bilo hladno, vetrovno in deževno. Še sreča, da ob pešpoti poteka tudi avtomobilska, asfaltirana cesta - po njej smo hodile večino dneva, saj je bila pešpot enostavno preveč namočena in blatna. Počasi smo se vzpenjali v hrib, do nadmorske višine 1.433 metrov. Na poti navkreber (zložna, nič zahtvena strmina) nismo videli kaj dosti, saj je bilo zelo oblačno in vetrovno. Smo pa slišali krave mukati in to zelo naglas! Malo pred vrhom stoji mestece Foncebadon, v katerem so do 19. stoletja menihi pod kraljevim varstvom skrbeli za romarje in pot. Potem je mestece izumrlo, v zadnjih letih pa ga počasi spet oživljajo in obnavljajo. Škoda, da je bilo vreme slabo in slike ni bilo možno ovekovečiti s fotografijo. Na vrhu stoji znani Cruz de Ferro - na velikem kupu kamenja stoji preprost drog s križem, ki predstavlja eno najbolj nepozabnih točk na Poti. Romarji naj bi s seboj na Pot prinesli kamen (od doma, sicer ne velja!!!), ga tu odložili in si s tem s...

Včerajšnji večer in današnje jutro sta bila skoraj kot iz pravljice. Pri gospe Cristini (lastnica alberga) smo jedli okrepčilno domačo hrano (za večerjo juha iz sušenega graha, solata z orehi in rozinami, narastek iz makaronov, zelenjave, klobas in čudovit, doma pečen, zelo aromatičen jabolčni kolač --> da se je znašel na jedilniku, gre zahvala dvema Nemkama, ki sta bili v tem istem albergu že lani, ko ga je Cristina spekla eni od njiju za rojstni dan; ker je bil nepozabno dober, sta prosili, da ga speče ponovno - na srečo vseh nas; za zajtrk domač kruh, domača marmelada in doma narejen jogurt). Naše brbončice so imele zabavo tega meseca. Mi pa smo se malo podružili, precej nasmejali, zašili gumb na hlačah, zapakirali dnevnik za pošiljko domov in spili malo klasičnega rdečega vina. Mhmmmm, res je bilo odlično! Vreme je bilo danes na naši strani. Odnesli smo jo brez kaplje dežja, se je pa precej ohladilo in tudi veter se je spet okrepil. Večino dneva smo hodili ob glavni cesti, po a...

Že včeraj popoldne se je vreme začelo kisati. Oblačilo se je in pihalo, tudi bliskalo in grmelo, zvečer pa je že padal dež. Spat smo šli z upanjem, da bo do jutra pošlo. Pa ni. Tudi napoved je taka - Španci očitno precej dobro napovedujejo vreme;( Dežne hlače in palerine smo oblekli, še preden smo stopili z alberga. Pralo nas je cel dan. Ko se čevlji napojijo z vodo in blatom in postanejo za kakšen kilogram težji, si želiš, da bi imel tiste iz Gore-texa. Ampak bi potem v vročini dihal na škrge. Zato je pravzaprav vseeno. Kakšna je bila današnja pot, vam težko povem. Večino časa sem gledala v tla, da sem se bolj ali manj uspešno izogibala lužam in globokemu blatu. Hodili smo ob glavni (zelo prometni) cesti, okrog nas pa je bilo vse videti ravno. Morda kot Ljubljansko barje?!? Današnja cvetka: po nič kaj zavidljivem pohodu, smo prišli na cilj, tu pa do krasnega alberga, ki nekoliko spominja na toskanski stil. Spale bomo v sobi s štirimi posteljami, morda bomo imele srečo in bo ena ost...

Že včeraj smo se odločile, da bo današnja etapa kratka, zato se nam zjutraj ni nikamor mudilo. Moja tetiva se je v zadnjih dveh dneh ponovno razbohotila, zato moram še kar hoditi v tevah. To mi gre res že pošteno na živce, saj imam podplate kot konjska kopita, ki bolijo zaradi premalo blaženja in opore. Ker bomo danes prečkale zadnje veliko mesto pred Santiagom (Leon), se nadejam, da bom našla trgovino, v kateri bom lahko kupila nove Teve -> pričakujem, da bodo nove mehkejše in morda bolj stabilne. Pot še vedno poteka ob glavni cesti, le da je pokrajina nekoliko bolj razgibana. Tokrat imamo srečo in nas trasa ne vodi skozi industrijsko predmestje, ampak direktno v mesto. Na ulici nas ustavi gospod iz turistične pisarne in nas povabi na žigosanje romarskega potnega lista. Ta je torej bogatejši za nov žig, naši mehurji pa prazni (izkoristile smo wc v tej pisarni). Po manj kot kilometru nas ustavi še Guarda Civil Municipal, ki prav tako seznanja romarje s potekom poti po mestu in del...

Spale smo v albergu donativo (kar pomeni, da plačaš prostovoljno, po svoji lastni presoji). Poleg postelj, smo dobili še večerjo (solata, makaroni bolonese, pomaranča, vino tinto, voda) in zajtrk (kava, čaj, kruh, marmelada, čokoladni namaz (ne Nutella!!!), kosmiči, mleko, juice). Pravila postavljajo po svoje, v tem je veljalo, da se večerja ob 8ih, spat se gre najkasneje ob 10ih in se pred 6. uro zjutraj ne vstaja niti ne prižiga luči. No, slednjega kar precej posameznikov ni upoštevalo in so rogovilili, ropotali, teptali s svojimi telečjimi nogami po lesenih tleh, da se je tresel ves alberg, klepetali in šumeli s svojimi vrečkami in nahrbtniki. Nič kaj uvidevno, kajne? Dan je bil precej vroč. Že zjutraj nismo čutili pretiranega mraza. Proti poldnevu se je vročina stopnjevala, okrog pol dveh pa je dosegla že plafon. Današnja pot je potekala po popolni ravnini, nekoliko proti severu (doslej smo pretežno hodili proti zahodu), zato nam je sonce sijalo direktno na glavo oz. v hrbet. Skor...

Ponoči sem spala kot novorojenček, ki še ni doumel ritma spanja in budnega stanja. Zbujala sem se vsakih nekaj ur (vino???), jutro pa ni in ni hotelo priti. Malo čez 5. uro sem vstala, umila zobke, pospravila svoje imetje v nahrbtnik in šla. V temo. In mraz. Prvih 10 km sem hodila kot mesečnik. Nič mi ni bilo prav. Ne supergi, ne nahrbtnik, še hlače so se nekam čudno gubale okrog nog. Ker je bila tema, družbe pa nisem imela, se je čas vlekel do neskončnosti. Pridem v prvo mestece - vse zaprto. Pridem v drugo - vse zaprto. V tretjem pa zagledam alberg iz katerega so ravno pokukale prve romarske glave. K sreči imajo bar. Naročim kavo in zajtrk (sendvič z jajčno omleto, slanino in sirom). Kavo s cigaretom si privoščim takoj. Počutim se čudno, nekam slabotno. Malo se mi vrti in obliva me pot. Prvi grižljaj sendviča ne pomaga. Samo še slabše je bilo. Grem na wc. Olajšanje. In svet postane lepši;) Preobujem se še v Teve in nadaljujem. Zdaj bolj radostno in z nekoliko poskočnejšim tempom. K...