14. dan: Ledigos - Bercianos del Camino (27,7 km)
Ponoči sem spala kot novorojenček, ki še ni doumel ritma spanja in budnega stanja. Zbujala sem se vsakih nekaj ur (vino???), jutro pa ni in ni hotelo priti. Malo čez 5. uro sem vstala, umila zobke, pospravila svoje imetje v nahrbtnik in šla. V temo. In mraz.
Prvih 10 km sem hodila kot mesečnik. Nič mi ni bilo prav. Ne supergi, ne nahrbtnik, še hlače so se nekam čudno gubale okrog nog. Ker je bila tema, družbe pa nisem imela, se je čas vlekel do neskončnosti. Pridem v prvo mestece - vse zaprto. Pridem v drugo - vse zaprto. V tretjem pa zagledam alberg iz katerega so ravno pokukale prve romarske glave. K sreči imajo bar. Naročim kavo in zajtrk (sendvič z jajčno omleto, slanino in sirom). Kavo s cigaretom si privoščim takoj. Počutim se čudno, nekam slabotno. Malo se mi vrti in obliva me pot. Prvi grižljaj sendviča ne pomaga. Samo še slabše je bilo. Grem na wc. Olajšanje. In svet postane lepši;)
Preobujem se še v Teve in nadaljujem. Zdaj bolj radostno in z nekoliko poskočnejšim tempom. Kmalu pridem do malce večjega mesteca (Sahagun), kjer ne najdem nobene trafike s tobakom (iščem jo že zadnje 3 dni; zdaj kadim Marlboro rdeče - te dobiš v avtomatu na bencinski črpalki), najdem pa malo trgovinico, ki ima Nutello. Neprecenljivo!!! Navdušena nad nakupom se preoblečem v svojo kiklco (res je že vroče pod tem soncem) in nadaljujem. Preden se zavem, sem na cilju. Ura je šele 11:30. Kaj pa zdaj? Udobno se namestim na vrtu nekega bara, vklopim Wi-Fi in si prenesem nekaj nove muzike na telefon. Čas tako zelo hitro mine.
Med vsem tem časom se pri Manci in mami odvija drama. Mami ima danes zares slab dan. Po včerajšnjem zaužitju napačnih tablet je bilo vse skupaj še huje, zato je popoldan in noč prespala. Brez večerje. Danes je bila izčrpana in brez moči. Komaj se je privlekla do cilja. Seveda ne gre pozabiti omeniti, da ima še nekaj novih podnajemnikov, žuljev. Res so neusmiljeni! Ker sta zaradi navedenega hodili bolj po polžje, je Manca morala pokuriti vsaj malo energije, zato je delala stoje na glavi, sebke itd. Rezultat je zelo zanimiv.
Današnja cvetka: po skoraj dveh tednih hoje sem ugotovila, da so na mnogih odsekih poti na levi strani posejana drevesa, ki delajo senco romarjem. Zelo prijazno, kajne. No, mami je šla še dlje...ona vsakokrat šteje ta drevesa in (začuda) ji še ni uspelo prešteti vseh.
Današnje spoznanje: prazen žakelj ne stoji pokonci. Mami mora jesti (in piti) dosti več, če ne jo bova poslali s prvim vlakom domov!!!
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Prvih 10 km sem hodila kot mesečnik. Nič mi ni bilo prav. Ne supergi, ne nahrbtnik, še hlače so se nekam čudno gubale okrog nog. Ker je bila tema, družbe pa nisem imela, se je čas vlekel do neskončnosti. Pridem v prvo mestece - vse zaprto. Pridem v drugo - vse zaprto. V tretjem pa zagledam alberg iz katerega so ravno pokukale prve romarske glave. K sreči imajo bar. Naročim kavo in zajtrk (sendvič z jajčno omleto, slanino in sirom). Kavo s cigaretom si privoščim takoj. Počutim se čudno, nekam slabotno. Malo se mi vrti in obliva me pot. Prvi grižljaj sendviča ne pomaga. Samo še slabše je bilo. Grem na wc. Olajšanje. In svet postane lepši;)
Preobujem se še v Teve in nadaljujem. Zdaj bolj radostno in z nekoliko poskočnejšim tempom. Kmalu pridem do malce večjega mesteca (Sahagun), kjer ne najdem nobene trafike s tobakom (iščem jo že zadnje 3 dni; zdaj kadim Marlboro rdeče - te dobiš v avtomatu na bencinski črpalki), najdem pa malo trgovinico, ki ima Nutello. Neprecenljivo!!! Navdušena nad nakupom se preoblečem v svojo kiklco (res je že vroče pod tem soncem) in nadaljujem. Preden se zavem, sem na cilju. Ura je šele 11:30. Kaj pa zdaj? Udobno se namestim na vrtu nekega bara, vklopim Wi-Fi in si prenesem nekaj nove muzike na telefon. Čas tako zelo hitro mine.
Med vsem tem časom se pri Manci in mami odvija drama. Mami ima danes zares slab dan. Po včerajšnjem zaužitju napačnih tablet je bilo vse skupaj še huje, zato je popoldan in noč prespala. Brez večerje. Danes je bila izčrpana in brez moči. Komaj se je privlekla do cilja. Seveda ne gre pozabiti omeniti, da ima še nekaj novih podnajemnikov, žuljev. Res so neusmiljeni! Ker sta zaradi navedenega hodili bolj po polžje, je Manca morala pokuriti vsaj malo energije, zato je delala stoje na glavi, sebke itd. Rezultat je zelo zanimiv.
Današnja cvetka: po skoraj dveh tednih hoje sem ugotovila, da so na mnogih odsekih poti na levi strani posejana drevesa, ki delajo senco romarjem. Zelo prijazno, kajne. No, mami je šla še dlje...ona vsakokrat šteje ta drevesa in (začuda) ji še ni uspelo prešteti vseh.
Današnje spoznanje: prazen žakelj ne stoji pokonci. Mami mora jesti (in piti) dosti več, če ne jo bova poslali s prvim vlakom domov!!!
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Pozdravljene, deklice!
OdgovoriIzbrišiJoži, že to, da si se odločila za to pot, je herojsko dejanje. Tvoja pokončna drža vse te naporne dni, je naslednje herojsko dejanje. Morda je to dovolj? Mislim nate in zelo me skrbiš.
Pozdravljene vse tri cvetke z jekleno voljo!
OdgovoriIzbrišiPredvsem Joži ne obupaj,bodi korajžna ne dovoli žuljem,da ti preprečijo začrtano pot.Veliko mislim na vas.