15. dan: Bercianos del Camino - Puente Villarente (32,3 km)

Spale smo v albergu donativo (kar pomeni, da plačaš prostovoljno, po svoji lastni presoji). Poleg postelj, smo dobili še večerjo (solata, makaroni bolonese, pomaranča, vino tinto, voda) in zajtrk (kava, čaj, kruh, marmelada, čokoladni namaz (ne Nutella!!!), kosmiči, mleko, juice). Pravila postavljajo po svoje, v tem je veljalo, da se večerja ob 8ih, spat se gre najkasneje ob 10ih in se pred 6. uro zjutraj ne vstaja niti ne prižiga luči. No, slednjega kar precej posameznikov ni upoštevalo in so rogovilili, ropotali, teptali s svojimi telečjimi nogami po lesenih tleh, da se je tresel ves alberg, klepetali in šumeli s svojimi vrečkami in nahrbtniki. Nič kaj uvidevno, kajne?
Dan je bil precej vroč. Že zjutraj nismo čutili pretiranega mraza. Proti poldnevu se je vročina stopnjevala, okrog pol dveh pa je dosegla že plafon. Današnja pot je potekala po popolni ravnini, nekoliko proti severu (doslej smo pretežno hodili proti zahodu), zato nam je sonce sijalo direktno na glavo oz. v hrbet. Skoraj nevzdržno. Zadnjih nekaj kilometrov smo se vlekli kot dehidrirane kamele skozi puščavo. Vrh vsega je pot ves čas potekala ob glavni cesti. Takšna ravnina je res preizkušnja za telo IN duha. Noge oz. podplati trpijo, ker nabijajo ene in iste korake ves čas. Glava in oči trpijo, ker nimajo česa videti in tudi ne o čem razmišljati. Monotonost. Dolgčas. Ravnina. Sonce. Cesta. Glasni avtomobili. Še vetra ni, da bi se človek pritoževal nad njim. In potem še pozabiš jesti nekje na sredini dneva, da bi z lahkoto zdržal do cilja in večerje. Res bolano!!!
Na cilj smo prišli malo pred tretjo uro. Urejen alberg, prijazni lastniki, skupna kuhinja, velik vrt....v glavnem vse BP. Ker očitno hoje še ni bilo dovolj za danes, sva se z Manco sprehodili še do trgovine v mestu/vasi in nakupile stvari za večerjo in zajtrk. Za večerjo bo mlečni riž s čokolado, za zajtrk pečena jajčka. Res inovativno, kajne?;)
No ja, je pa danes za nami že 15. dan hoje. V skupnem smo prehodile 457,8 km. Do Santiaga jih imamo še 322,2 km. Do Finisterre še dodatnih 87,2 km in če bo ostal še kakšen dan, potem še 27,8 km do Muxie. Bogato;)
Današnja cvetka: ker je bil res živ dolgčas in prava mora na današnji poti, sva se z Manco igrali besedno igro "Država/mesto/vas/žival/rastlina/jed". Ugotovili sva, da imava precej požgane možgane. Izustili sva npr.: gobja juha, Zonolulu, vodna leča ipd.
Današnje spoznanje: še zaporniki v arestu imajo več kvadratnih metrov na glavo, kot pa romarji. Slednji namreč spimo na min 5ih pogradih v sobi, veliki max 20 m2 (pa je ta kvadratura precej radodarno navedena).
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0







Komentarji

  1. Unknown5. maj 2016 ob 05:37

    Zlato pravilo: poišči skupni imenovalec. Ti odštevaš kilometre in evre, jaz odštevam kilograme in dneve :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Sometimesiwalk5. maj 2016 ob 10:23

    Morda ne bi bilo slabo, da se ti pridružim pri teh kilogramih. Po vsem že pojedenem kruhu in sladkorju, so se zagotovo nakopičili v (še) neslutenih količinah. Ali pa me bo doma kap, ko bom oblekla kavbojke;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Seba5. maj 2016 ob 14:20

    Torej že lepo preko polovice, nice :)

    Kar zdaj poješ gre naravnost v mišice in regeneracijo. Za sedaj se ne sekiraj vendar ne nadaljuj tega doma ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Seba5. maj 2016 ob 23:32

    Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več