2016 - Camino Frances

Ponoči sem spala kot novorojenček, ki še ni doumel ritma spanja in budnega stanja. Zbujala sem se vsakih nekaj ur (vino???), jutro pa ni in ni hotelo priti. Malo čez 5. uro sem vstala, umila zobke, pospravila svoje imetje v nahrbtnik in šla. V temo. In mraz. Prvih 10 km sem hodila kot mesečnik. Nič mi ni bilo prav. Ne supergi, ne nahrbtnik, še hlače so se nekam čudno gubale okrog nog. Ker je bila tema, družbe pa nisem imela, se je čas vlekel do neskončnosti. Pridem v prvo mestece - vse zaprto. Pridem v drugo - vse zaprto. V tretjem pa zagledam alberg iz katerega so ravno pokukale prve romarske glave. K sreči imajo bar. Naročim kavo in zajtrk (sendvič z jajčno omleto, slanino in sirom). Kavo s cigaretom si privoščim takoj. Počutim se čudno, nekam slabotno. Malo se mi vrti in obliva me pot. Prvi grižljaj sendviča ne pomaga. Samo še slabše je bilo. Grem na wc. Olajšanje. In svet postane lepši;) Preobujem se še v Teve in nadaljujem. Zdaj bolj radostno in z nekoliko poskočnejšim tempom. K...

Vstala sem zelo zgodaj. Okrog 5ih. Vsi so še spali, ampak zrak v sobi ni bil prijeten. Cca 10 moških in njihovih vonjav + eden od njih zelo pijan (ko je prišel v sobo, se je zdelo, da je fliper kuglica iz avtomata - premetavalo ga je iz enega pograda do drugega kot za stavo), je bilo enostavno preveč za predelati, zato je bilo najbolje vstati. Zunaj je bila še popolna tema. V jedilnici tudi (lastnik alberga oz. prostovoljec, ki je tu že 2 leti, prav tako spi na kavču v jedilnici). Kljub temu, da iz kruhomata zelo lepo diši, ga ne želim buditi, zato si pripravim Nescafe, si zvijem cigaret s črnim tobakom (donativo, iz alberga) in čakam, da grem še enkrat na wc. V tem času se zbudi še eden od romarjev. Po izmenjavi vljudnostnih fraz, se dogovoriva, da skupaj začneva današnjo etapo. Zunaj je še vedno tema. In mraz. Kljub temu vzameva pot pod noge. Je Ukrajinec. Ki hodi z enakim tempom kot jaz. Odlično! Malo klepetava in kot bi mignil prehodiva 10 km. Ustaviva se na kavi in prigrizku za za...

12. dan:  Itero del Castillo - Villarmentero de Campos (26,1 km) Jutro brez kave. Slabo jutro. Tudi mraz je bilo tako zelo, da si kave nismo privoščile v prvem naslednjem mestu (2 km), ampak šele v drugem (dobrih 10 km). Pot je bila dolgočasna. To je zdaj tisti psihični del, verjetno. Za hip smo skrenili z glavne ceste in si napasli oči na zelenih ravnicah in manjših hribčkih. To je bilo lepo. A kratkotrajno. Žal. Večino poti smo prehodile ob glavni cesti. Namesto ptičjega petja smo slišale samo hrup avtomobilskih motorjev. Če smo imele srečo, celo tovornjakov. Današnji biser je bila pot ob kanalu (bojda je dolg kar 207 km, premosti pa 150 višinskih metrov), ki je bil zgrajen umetno. Včasih so ga uporabljali za prevoz žita s tovornimi ladjami, ki so plule od severa regije (Tierra de Campos) do atlantske obale. Danes ga uporabljajo le še za namakanje kmetijskih površin. Videti je, da ob njem poteka tudi učna pot. Vegetacija in živalski svet se zdi raznolik. V trsju ob kanalnem bre...

Zbudile smo se v prekrasno sončno jutro, brez oblačka, a z obilo vetra (sodeč po neštetih vetrnicah ob poti to verjetno niti ni tako zelo nenevadano). Manca je pred odhodom iz alberga našla vrečko. Njena brisačka ima sedaj spet svoj dom. Ponoven poizkus asimilacije mojih superg s tetivami se je izkazal za povsem jalovo početje. Po cca 100 metrih sem se zopet preobula v teve, stare prijateljice, in nadaljevala pot v njih. Nič novega, torej;) Mamini žulji so zjutraj namigovali, da so se uklonili njeni močni volji. Popoldan je postalo jasno, da je bil to zavajajoč manever. Obstoječi so se namreč okrepili, na pomoč so celo poklicali nove. Manca ni kazala znakov obremenjenosti z bolečino. Vendar to pomeni samo eno - dobro zna skrivati. Ker je njen gleženj precej zatečen. Vsem trem pa je bilo danes skupno mnenje, da se pot vleče in vleče in kar ni konca. Za nameček smo se cca 8 km pred današnjim ciljem morale povzpeti na (v normalnem pogledu) majhen hrib, dolžine 1050 metrov in 12 % nak...

Zjutraj smo imeli minus. Šipe na avtomobilih so bile zamrznjene. Ampak je sonce že kmalu posijalo in sije že ves dan;) Začetek današnje poti ni bil preveč vzpodbuden. Asfaltna cesta, ki je hitro vodila okrog letališča Burgos in potem ob prometni vpadnici v samo mesto. Skozi industrijski del. Da je bilo še huje, me je (spet) tiščalo lulat. Kar pa ne smeš početi nikjer, kjer nisi gost. "Javnih" stranišč pa nimajo. Manca pravi, da lastnike lokalov razume. Ker je romarjev veliko in delajo gužvo s svojimi nahrbtniki. No, jaz jih ne razumem. Še posebej ne zato, ker jih lepo prosiš, če smeš koristiti wc, pa te gladko pošljejo v ... (no, saj veste kam). Rezultat je bil ta, da v četrto nisem več spraševala, ampak sem kar šla na wc. Nihče mi ni nič rekel. Še dobro, da mi ni;) Burgos, kot nekdanje politično, gospodarsko in cerkveno središče regije Kastilije in Leon, name ni pustilo nikakršnega vtisa. Pravzaprav me je razočaralo. Mesto je razvlečeno, prav nič prijazno, tudi lepo ne. Ed...

Večerja prejšnjega dne je bila dobra. Solata s čebulo, tuno in paradižnikom za predjed, pečen piščanec oz. govedina s pomfrijem za glavno jed in jogurt s sladkorjem/limonin sladoled/puding za sladico. Okrepčilno. Ponoči ni padal sneg. Samo dež. Kljub temu je bilo zjutraj zelo hladno. In oblačno. In vetrovno. Neprijazno vreme za romarje. Še posebej, če hodijo v Tevah. Brrrrrrrrr;( Iz nadmorske višine cca 900 m smo se dvignile na dobrega tisočaka. Dvakrat. Na vrhu je bila vsakič planota. Vetrovna;) Danes smo hodile skozi kraj, kjer so našli ostanke 800.000 let starih kosti prvega Evropejca (kraj Atapuerca), kasneje pa ob vojaškem območju, zagrajenem z bodočo žico. Rahlo strašljivo. Veter še ni nehal pihati, se je pa sonce osvobodilo oblakov okrog 11ih. Od takrat je jasno in brez oblačkov. Končno! Z vrha druge planote se je razprostrl razgled na dolino in mesto Burgos, ki je bilo nekoč glavno središče pokrajine Kastilija in Leon (kasneje je središče postalo mesto Madrid). Ta pokrajina j...

Biti vsak dan na poti in hoditi je naporno. Zelo. Zdaj se že vse tri (in verjetno ostalih "n" romarjev) borimo z bolečinami v nogah. Mami zdelujejo žulji in kolena, Manco gležnji, mene še vedno tetive in boleča meča (današnje kilometre sem prehodila v celoti v Tevah; je bilo še kar prijetno). Ampak to je menda normalno. In vse to tudi mine. Prej ali slej. Pravijo tisti, ki so to že doživeli. Verjamemo. Kaj pa nam preostane drugega? Camino menda lahko razdelimo na tri etape. Prva je fizična. V tej te doletijo vse bolečine možne. Drži. Druga etapa je psihična. Pot, ki bo kmalu sledila (čez dobrih 40 km, od Burgosa do Leona) je precej ravninska, nič za videt, nič kar bi odvrnilo in zaposlilo misli. Komaj čakam;) Tretji del poti (do Santiaga de Compostela) pa naj bi bil duhovni. Ko oddelaš z bolečino, fizično in psihično, si dovzeten za duhovno energijo, preobrazbo, razsvetlenje. Moj bog, le kaj bomo postale na koncu? No, ne bomo prehitevali. Kar bo, pač bo. Skrb na zalogo še ni...