8. dan: Santo Domingo de la Calzada - Epinosa del Camino (30,3 km)

Biti vsak dan na poti in hoditi je naporno. Zelo. Zdaj se že vse tri (in verjetno ostalih "n" romarjev) borimo z bolečinami v nogah. Mami zdelujejo žulji in kolena, Manco gležnji, mene še vedno tetive in boleča meča (današnje kilometre sem prehodila v celoti v Tevah; je bilo še kar prijetno). Ampak to je menda normalno. In vse to tudi mine. Prej ali slej. Pravijo tisti, ki so to že doživeli. Verjamemo. Kaj pa nam preostane drugega?
Camino menda lahko razdelimo na tri etape. Prva je fizična. V tej te doletijo vse bolečine možne. Drži. Druga etapa je psihična. Pot, ki bo kmalu sledila (čez dobrih 40 km, od Burgosa do Leona) je precej ravninska, nič za videt, nič kar bi odvrnilo in zaposlilo misli. Komaj čakam;) Tretji del poti (do Santiaga de Compostela) pa naj bi bil duhovni. Ko oddelaš z bolečino, fizično in psihično, si dovzeten za duhovno energijo, preobrazbo, razsvetlenje. Moj bog, le kaj bomo postale na koncu? No, ne bomo prehitevali. Kar bo, pač bo. Skrb na zalogo še ni nikomur koristila.
Danes smo obiskale kar nekaj manjših vasic (Granon, Redecilla del Camino, Viloria de Rioja, Villamayor del Rio, Belorado (to je malo manjše mestece, tu smo kupile Voltaren in še eno mazilo za utrujene mišice), Tosantos, Villambistia in Espinosa del Camino - naš današnji cilj). Te španske vasice so načeloma vse enake. Imajo cerkev, okrog nje nekaj hiš, morda majčkeno trgovinico in/ali bar. Tudi vonj je v vseh zelo podoben. Po hlevih, gnojnici ipd. Kot doma;). V Espinoso smo prispele pred 15. uro in dobile postelje v majhnem albergu, za 5€/osebo. Odlično. Ker tu ni trgovine, bomo danes jedle romarski meni za 9€. Prvič. Sporočimo kako je bilo;)
Ta trenutek sedimo pred "restavracijo", počivamo, pijemo kavo, vino in coca colo in čakamo na večerjo. Ko sonce ne sije, je precej hladno. Ponoči bo menda padal sneg. Kot doma;)
Današnja cvetka: kljub temu, da ni vroče, mi je sonce opekel ušesa. Zdaj gorijo in srbijo. Mislim, da se je to zgodilo prvič. Upam, da tudi zadnjič, ker res ni prijetno.
Današnje spoznanje: zmoremo precej več kot si mislimo - naša telesa so izjemen stroj. Če zarusta, ga malo podmažeš od znotraj in od zunaj.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0.





Komentarji

  1. Seba28. april 2016 ob 23:20

    Krasna misel Tina "Skrb na zalogo še ni nikomur koristila..." le s takim načinom razmišljanja lahko v življenju kam prideš :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več