11. dan: Hornillos del Camino - Itero del Castillo (30 km)
Zbudile smo se v prekrasno sončno jutro, brez oblačka, a z obilo vetra (sodeč po neštetih vetrnicah ob poti to verjetno niti ni tako zelo nenevadano).
Manca je pred odhodom iz alberga našla vrečko. Njena brisačka ima sedaj spet svoj dom.
Ponoven poizkus asimilacije mojih superg s tetivami se je izkazal za povsem jalovo početje. Po cca 100 metrih sem se zopet preobula v teve, stare prijateljice, in nadaljevala pot v njih. Nič novega, torej;)
Mamini žulji so zjutraj namigovali, da so se uklonili njeni močni volji. Popoldan je postalo jasno, da je bil to zavajajoč manever. Obstoječi so se namreč okrepili, na pomoč so celo poklicali nove.
Manca ni kazala znakov obremenjenosti z bolečino. Vendar to pomeni samo eno - dobro zna skrivati. Ker je njen gleženj precej zatečen.
Vsem trem pa je bilo danes skupno mnenje, da se pot vleče in vleče in kar ni konca. Za nameček smo se cca 8 km pred današnjim ciljem morale povzpeti na (v normalnem pogledu) majhen hrib, dolžine 1050 metrov in 12 % naklona. Bila sem prepričana, da bomo na vrhu zagledale mestece, ki bo naše današnje počivališče. Figo. Po kratkem sprehodu po vrhu hriba je sledil spust. 350 metrov z 18 % naklonom!!! Kljub temu moram priznati, da so bilo razgledi z vrha čudoviti. Na vse strani se je videlo daleč, daleč. Škoda le, da nismo vedele kaj gledamo;)
Ker smo že včeraj rezervirale alberg (s pomočjo oskrbnika-prostovoljca v včerajšnjem albergu), se nam danes ni mudilo. Naredile smo dve konkretni pavzi, na vsakih 10 km (prva za kavico in priklop na Wi-Fi, objavo včerajšnjega bloga, klice domov ipd., druga pa za kosilo, dvig denarja...). Morda pa se nam je zato tako zelo vlekel dan?!?
Današnja cvetka: sonce v Španiji (ali pa zaradi te nadmorske višine) pripeka precej močno. Ker skoraj ves čas piha veter, nimaš občutka, da je močno. Potem pa se zvečer pogledaš in .... ojoj!!! Manca ima mehurje na rokah, mami ima opečene dlani, meni so se začela lupiti ušesa (zdaj so lepe, dekliško rozne barve). Seveda vse to samo na levi strani telesa (ker hodimo ves čas proti zahodu). Faktor 30 očitno ne učinkuje.
Današnje spoznanje: kadar močno piha veter, je potrebno še posebej paziti kako punce lulamo na prostem. Ali pa imaš mokre hlačnice;)
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Manca je pred odhodom iz alberga našla vrečko. Njena brisačka ima sedaj spet svoj dom.
Ponoven poizkus asimilacije mojih superg s tetivami se je izkazal za povsem jalovo početje. Po cca 100 metrih sem se zopet preobula v teve, stare prijateljice, in nadaljevala pot v njih. Nič novega, torej;)
Mamini žulji so zjutraj namigovali, da so se uklonili njeni močni volji. Popoldan je postalo jasno, da je bil to zavajajoč manever. Obstoječi so se namreč okrepili, na pomoč so celo poklicali nove.
Manca ni kazala znakov obremenjenosti z bolečino. Vendar to pomeni samo eno - dobro zna skrivati. Ker je njen gleženj precej zatečen.
Vsem trem pa je bilo danes skupno mnenje, da se pot vleče in vleče in kar ni konca. Za nameček smo se cca 8 km pred današnjim ciljem morale povzpeti na (v normalnem pogledu) majhen hrib, dolžine 1050 metrov in 12 % naklona. Bila sem prepričana, da bomo na vrhu zagledale mestece, ki bo naše današnje počivališče. Figo. Po kratkem sprehodu po vrhu hriba je sledil spust. 350 metrov z 18 % naklonom!!! Kljub temu moram priznati, da so bilo razgledi z vrha čudoviti. Na vse strani se je videlo daleč, daleč. Škoda le, da nismo vedele kaj gledamo;)
Ker smo že včeraj rezervirale alberg (s pomočjo oskrbnika-prostovoljca v včerajšnjem albergu), se nam danes ni mudilo. Naredile smo dve konkretni pavzi, na vsakih 10 km (prva za kavico in priklop na Wi-Fi, objavo včerajšnjega bloga, klice domov ipd., druga pa za kosilo, dvig denarja...). Morda pa se nam je zato tako zelo vlekel dan?!?
Današnja cvetka: sonce v Španiji (ali pa zaradi te nadmorske višine) pripeka precej močno. Ker skoraj ves čas piha veter, nimaš občutka, da je močno. Potem pa se zvečer pogledaš in .... ojoj!!! Manca ima mehurje na rokah, mami ima opečene dlani, meni so se začela lupiti ušesa (zdaj so lepe, dekliško rozne barve). Seveda vse to samo na levi strani telesa (ker hodimo ves čas proti zahodu). Faktor 30 očitno ne učinkuje.
Današnje spoznanje: kadar močno piha veter, je potrebno še posebej paziti kako punce lulamo na prostem. Ali pa imaš mokre hlačnice;)
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiNeverjetno, tole sonce, v tem letnem času. Verjetno je res višina in veter. Fotografije so vse večje. Nekaj se dogaja. Skoraj si želim, da te slišim v tvojem elementu?! Kar strah me je, ko se ponovno snidemo, bodo to druge Manca, Joži in Tina?
OdgovoriIzbrišiLepe fotke Tina, druga je pravi feng shui mobile wallpaper :)
OdgovoriIzbrišiDomnevam, da izjava, da je ta del psihična preiskusim ni za lase privlečena. Upam, da jo skupaj premagate. Mi tukaj doma držimo pesti :)
Naj vam hitro mine :)