2016 - Camino Frances

Zbudile smo se v prekrasno sončno jutro, brez oblačka, a z obilo vetra (sodeč po neštetih vetrnicah ob poti to verjetno niti ni tako zelo nenevadano). Manca je pred odhodom iz alberga našla vrečko. Njena brisačka ima sedaj spet svoj dom. Ponoven poizkus asimilacije mojih superg s tetivami se je izkazal za povsem jalovo početje. Po cca 100 metrih sem se zopet preobula v teve, stare prijateljice, in nadaljevala pot v njih. Nič novega, torej;) Mamini žulji so zjutraj namigovali, da so se uklonili njeni močni volji. Popoldan je postalo jasno, da je bil to zavajajoč manever. Obstoječi so se namreč okrepili, na pomoč so celo poklicali nove. Manca ni kazala znakov obremenjenosti z bolečino. Vendar to pomeni samo eno - dobro zna skrivati. Ker je njen gleženj precej zatečen. Vsem trem pa je bilo danes skupno mnenje, da se pot vleče in vleče in kar ni konca. Za nameček smo se cca 8 km pred današnjim ciljem morale povzpeti na (v normalnem pogledu) majhen hrib, dolžine 1050 metrov in 12 % nak...

Zjutraj smo imeli minus. Šipe na avtomobilih so bile zamrznjene. Ampak je sonce že kmalu posijalo in sije že ves dan;) Začetek današnje poti ni bil preveč vzpodbuden. Asfaltna cesta, ki je hitro vodila okrog letališča Burgos in potem ob prometni vpadnici v samo mesto. Skozi industrijski del. Da je bilo še huje, me je (spet) tiščalo lulat. Kar pa ne smeš početi nikjer, kjer nisi gost. "Javnih" stranišč pa nimajo. Manca pravi, da lastnike lokalov razume. Ker je romarjev veliko in delajo gužvo s svojimi nahrbtniki. No, jaz jih ne razumem. Še posebej ne zato, ker jih lepo prosiš, če smeš koristiti wc, pa te gladko pošljejo v ... (no, saj veste kam). Rezultat je bil ta, da v četrto nisem več spraševala, ampak sem kar šla na wc. Nihče mi ni nič rekel. Še dobro, da mi ni;) Burgos, kot nekdanje politično, gospodarsko in cerkveno središče regije Kastilije in Leon, name ni pustilo nikakršnega vtisa. Pravzaprav me je razočaralo. Mesto je razvlečeno, prav nič prijazno, tudi lepo ne. Ed...

Večerja prejšnjega dne je bila dobra. Solata s čebulo, tuno in paradižnikom za predjed, pečen piščanec oz. govedina s pomfrijem za glavno jed in jogurt s sladkorjem/limonin sladoled/puding za sladico. Okrepčilno. Ponoči ni padal sneg. Samo dež. Kljub temu je bilo zjutraj zelo hladno. In oblačno. In vetrovno. Neprijazno vreme za romarje. Še posebej, če hodijo v Tevah. Brrrrrrrrr;( Iz nadmorske višine cca 900 m smo se dvignile na dobrega tisočaka. Dvakrat. Na vrhu je bila vsakič planota. Vetrovna;) Danes smo hodile skozi kraj, kjer so našli ostanke 800.000 let starih kosti prvega Evropejca (kraj Atapuerca), kasneje pa ob vojaškem območju, zagrajenem z bodočo žico. Rahlo strašljivo. Veter še ni nehal pihati, se je pa sonce osvobodilo oblakov okrog 11ih. Od takrat je jasno in brez oblačkov. Končno! Z vrha druge planote se je razprostrl razgled na dolino in mesto Burgos, ki je bilo nekoč glavno središče pokrajine Kastilija in Leon (kasneje je središče postalo mesto Madrid). Ta pokrajina j...

Biti vsak dan na poti in hoditi je naporno. Zelo. Zdaj se že vse tri (in verjetno ostalih "n" romarjev) borimo z bolečinami v nogah. Mami zdelujejo žulji in kolena, Manco gležnji, mene še vedno tetive in boleča meča (današnje kilometre sem prehodila v celoti v Tevah; je bilo še kar prijetno). Ampak to je menda normalno. In vse to tudi mine. Prej ali slej. Pravijo tisti, ki so to že doživeli. Verjamemo. Kaj pa nam preostane drugega? Camino menda lahko razdelimo na tri etape. Prva je fizična. V tej te doletijo vse bolečine možne. Drži. Druga etapa je psihična. Pot, ki bo kmalu sledila (čez dobrih 40 km, od Burgosa do Leona) je precej ravninska, nič za videt, nič kar bi odvrnilo in zaposlilo misli. Komaj čakam;) Tretji del poti (do Santiaga de Compostela) pa naj bi bil duhovni. Ko oddelaš z bolečino, fizično in psihično, si dovzeten za duhovno energijo, preobrazbo, razsvetlenje. Moj bog, le kaj bomo postale na koncu? No, ne bomo prehitevali. Kar bo, pač bo. Skrb na zalogo še ni...

6.00 zjutraj. Crkveno zborovsko petje. Sanjam? Ne, samo bujenje v albergu. Vstanemo. Popijemo kavo. Pojemo jajčka. In gremo. Danes kar v Tevah. Z lahkoto. Mraz je kot v Sibiriji. Samo 2 stopinji. In vetrovno. Tako je hladno, da se mi skoraj zanohta. Na rokah. In nogah. Ker imam obute Teve. Nekje na polovici poti me začnejo boleti noge. Cele. Ustavimo se na kavi, coca coli, milki in rogljiču. Preobujem se v superge. Boli. Sklenem, da bo treba malce potrpeti. Nadaljujemo. Še kar trpim. Počasi, ampak res počasi, bolečina pojenja. Klanec. Mi še kar gre. In ko že mislim, da je kriza mimo, me bolečina spet zadane. Z vso silo. Kaj naj zdaj? Preobujem se še enkrat. V Teve. Ampak škoda je narejena. V mečih me grabi z vso silo. Zagledam cilj. Samo še malo. Mami in Manca sta pred menoj. Ujame me Finka, ki sem jo spoznala včeraj. Klepetava. In čas hitreje mine. Prišle smo do cilja. Hvala bogu. V mestecu Santo Domingo je, kot zgrožene ugotovimo, samo en alberg. Ki ima več kot 200 postelj. Ampak j...

Včerajšnji dan je bil slab. Zelo slab. Tako fizično kot psihično. Vse tri smo se počutile za enga vraga. In šle ena drugi na živce. Kar ni nič čudnega. Ali slabega. Imele smo pač enega od tistih dni. Današnje jutro je kazalo precej podobno. Zjutraj, ko sem obula superge, so mi solze stopile v oči. Bolečina. Jeza. Togota. Sram. Kaj bo prinesel dan? Bo sedaj vsak dan tako? Boleče? Nevzdržno? Sitno? Joj.... Korak za korakom stopam v dan. Zapustile smo pokrajino Navarre (pokrajina od francoske meje) v mestecu Logrono, ki je hkrati glavno mesto pokrajine La Rioja. Mesto mi gre na živce. Preveč hrupa in preveč ljudi. Spotoma kupim dve banani in hodim naprej. Prvo banano pojem za zajtrk. Prehodim glavni park mesta. Močno me že tišči lulat. Ljudje vsepovsod. Končno dospem do WCja. V isti zgradbi imajo tudi kafeterio. Naročim si dolgo kavo z mlekom (take away). To bo moja malica. Privoščim si še cigaret. Nebeško. Pokrajina La Rioja slovi po vinogradništvu, več kot 80% vina, ki ga pridelajo, ...

Imeti vneto ahilovo tetivo pravzaprav niti ni tako slabo. Ko jo enkrat segreješ, se ne ustavljaš več, ker veš, da se potem lahko zgodi, da tudi vstati ne moreš. Tako sem danes po zajtrku, čaju in cigaretu neprekinjeno hodila do cilja. Po dobro utrjeni makedamski poti, ki se je vila vzdolž glavne ceste, občasno nekoliko skrenila in se ji potem spet pridružila. Vnes sem se ustavila zgolj za lulanje (ob poti, seveda), natakanje vode, oblačenje in slačenje ter slikanje. Večino poti sem zato prehodila sama. Na cilju smo bile relativno zgodaj - nekaj pred 16. uro. Alberg ni bogve kaj, je pa poceni (8 € na osebo). Danes prvič ne spimo v isti sobi in prvič vse tri spimo na zgornjih pogradih. Največ težav s tem imam mami, saj ji ni prijetno spati zgoraj. Pa vendar se bo treba tudi s tem sprijazniti. Ker to ni hotel, kot nas je spomnil eden izmed romarjev;) Današnja cvetka: po poti sem si privoščila dva cigareta. Ker se nisem ustavljala, sem cigaret zvijala med hojo. Prvega po cca 8 km hoje. R...