7. dan: Ventosa - Santo Domingo (31 km)
6.00 zjutraj. Crkveno zborovsko petje. Sanjam? Ne, samo bujenje v albergu. Vstanemo. Popijemo kavo. Pojemo jajčka. In gremo. Danes kar v Tevah. Z lahkoto.
Mraz je kot v Sibiriji. Samo 2 stopinji. In vetrovno. Tako je hladno, da se mi skoraj zanohta. Na rokah. In nogah. Ker imam obute Teve. Nekje na polovici poti me začnejo boleti noge. Cele. Ustavimo se na kavi, coca coli, milki in rogljiču. Preobujem se v superge. Boli. Sklenem, da bo treba malce potrpeti. Nadaljujemo. Še kar trpim. Počasi, ampak res počasi, bolečina pojenja. Klanec. Mi še kar gre. In ko že mislim, da je kriza mimo, me bolečina spet zadane. Z vso silo. Kaj naj zdaj? Preobujem se še enkrat. V Teve. Ampak škoda je narejena. V mečih me grabi z vso silo. Zagledam cilj. Samo še malo. Mami in Manca sta pred menoj. Ujame me Finka, ki sem jo spoznala včeraj. Klepetava. In čas hitreje mine. Prišle smo do cilja. Hvala bogu.
V mestecu Santo Domingo je, kot zgrožene ugotovimo, samo en alberg. Ki ima več kot 200 postelj. Ampak je še kar udoben. In videti je prijazen. Speremo s sebe današnji prah. Švica skorajda ni, ker je bilo celo pot hladno. V albergu je tudi kuhinja. Zato se napotimo v šoping. Spet jajčka, ki jim dodamo še hrenovke in pizza (kuhinja ima tudi pečico) za sladico. Zelo dobro. Namesto vina, danes vse tri pijemo coca colo. Pospravimo za seboj. Potem se spomnim še na sladoled. V trgovini z mami izbereva lučke. Manca je navdušena;)
Site in utrujene poskrbimo še za mamine žulje. Žal niso njeni prijatelji.
Današnja cvetka: včeraj smo rezervirale postelje v albergu sester sisterijank. Ko sem klicala, se z gospo nisva razumeli najbolje. Jaz sem govorila angleško, ona pa špansko. Kar bo pa bo, sklenemo vse tri. Ko prispemo v Santo Domingo, iščemo ta alberg. Povprašam v lokalu na glavni ulici. Pravijo, da je do 1.5. zaprt. Prosim? Saj sem govorila z njimi včeraj. Najdemo hišno številko. Zaprto. Pokličem še enkrat. Gospa mi pove, da imam rezervirani dve sobi (single+double). V hotelu. Prosim???? Vprašam, kje je ta hotel. Gospa mi vneto razlaga v španščini in je ne razumem prav nič. Pričakuje nas okrog petih. Spogledamo se, skomignemo z rameni, se nasmejimo in se odpravimo v en in edini alberg.
Današnje spoznanje: vsi romarji popoldan čudno hodimo, a naslednji dan smo čili in pripravljeni na novo dozo kilometrov. Neprecenljivo;)
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 1 (pa še ta samo zato, ker me je skoraj zbil avto....lahko bi mi bilo opravičeno - Manca tudi slišati noče nič o tem)
Mraz je kot v Sibiriji. Samo 2 stopinji. In vetrovno. Tako je hladno, da se mi skoraj zanohta. Na rokah. In nogah. Ker imam obute Teve. Nekje na polovici poti me začnejo boleti noge. Cele. Ustavimo se na kavi, coca coli, milki in rogljiču. Preobujem se v superge. Boli. Sklenem, da bo treba malce potrpeti. Nadaljujemo. Še kar trpim. Počasi, ampak res počasi, bolečina pojenja. Klanec. Mi še kar gre. In ko že mislim, da je kriza mimo, me bolečina spet zadane. Z vso silo. Kaj naj zdaj? Preobujem se še enkrat. V Teve. Ampak škoda je narejena. V mečih me grabi z vso silo. Zagledam cilj. Samo še malo. Mami in Manca sta pred menoj. Ujame me Finka, ki sem jo spoznala včeraj. Klepetava. In čas hitreje mine. Prišle smo do cilja. Hvala bogu.
V mestecu Santo Domingo je, kot zgrožene ugotovimo, samo en alberg. Ki ima več kot 200 postelj. Ampak je še kar udoben. In videti je prijazen. Speremo s sebe današnji prah. Švica skorajda ni, ker je bilo celo pot hladno. V albergu je tudi kuhinja. Zato se napotimo v šoping. Spet jajčka, ki jim dodamo še hrenovke in pizza (kuhinja ima tudi pečico) za sladico. Zelo dobro. Namesto vina, danes vse tri pijemo coca colo. Pospravimo za seboj. Potem se spomnim še na sladoled. V trgovini z mami izbereva lučke. Manca je navdušena;)
Site in utrujene poskrbimo še za mamine žulje. Žal niso njeni prijatelji.
Današnja cvetka: včeraj smo rezervirale postelje v albergu sester sisterijank. Ko sem klicala, se z gospo nisva razumeli najbolje. Jaz sem govorila angleško, ona pa špansko. Kar bo pa bo, sklenemo vse tri. Ko prispemo v Santo Domingo, iščemo ta alberg. Povprašam v lokalu na glavni ulici. Pravijo, da je do 1.5. zaprt. Prosim? Saj sem govorila z njimi včeraj. Najdemo hišno številko. Zaprto. Pokličem še enkrat. Gospa mi pove, da imam rezervirani dve sobi (single+double). V hotelu. Prosim???? Vprašam, kje je ta hotel. Gospa mi vneto razlaga v španščini in je ne razumem prav nič. Pričakuje nas okrog petih. Spogledamo se, skomignemo z rameni, se nasmejimo in se odpravimo v en in edini alberg.
Današnje spoznanje: vsi romarji popoldan čudno hodimo, a naslednji dan smo čili in pripravljeni na novo dozo kilometrov. Neprecenljivo;)
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 1 (pa še ta samo zato, ker me je skoraj zbil avto....lahko bi mi bilo opravičeno - Manca tudi slišati noče nič o tem)
ja kar lepo vam gre še kregate se ne lepo, lepo potujte-hodite dalje pa lepo se imejte srečno čao!!!
OdgovoriIzbrišiTole s hotelom mi ni čisto jasno ampak kot vidim ste vseeno rešile.
OdgovoriIzbrišiUpam, da bo s kito kmalu bolje. Lepo napredujete in upam, da ste na koncu dneva vse zadovoljne s seboj. Srečno :)
Kolk prijetno branje ob jutranji kavici. Zdej samo cakam da boš napisala, da te bolečina minila in da začnete uživati. Srečno naprej :)
OdgovoriIzbrišiKolk prijetno branje ob jutranji kavici. Zdej samo cakam da boš napisala, da te bolečina minila in da začnete uživati. Srečno naprej :)
OdgovoriIzbriši