5. dan: Azqueta - Viana (33,2 km)

Imeti vneto ahilovo tetivo pravzaprav niti ni tako slabo. Ko jo enkrat segreješ, se ne ustavljaš več, ker veš, da se potem lahko zgodi, da tudi vstati ne moreš. Tako sem danes po zajtrku, čaju in cigaretu neprekinjeno hodila do cilja. Po dobro utrjeni makedamski poti, ki se je vila vzdolž glavne ceste, občasno nekoliko skrenila in se ji potem spet pridružila. Vnes sem se ustavila zgolj za lulanje (ob poti, seveda), natakanje vode, oblačenje in slačenje ter slikanje. Večino poti sem zato prehodila sama.
Na cilju smo bile relativno zgodaj - nekaj pred 16. uro. Alberg ni bogve kaj, je pa poceni (8 € na osebo). Danes prvič ne spimo v isti sobi in prvič vse tri spimo na zgornjih pogradih. Največ težav s tem imam mami, saj ji ni prijetno spati zgoraj. Pa vendar se bo treba tudi s tem sprijazniti. Ker to ni hotel, kot nas je spomnil eden izmed romarjev;)
Današnja cvetka: po poti sem si privoščila dva cigareta. Ker se nisem ustavljala, sem cigaret zvijala med hojo. Prvega po cca 8 km hoje. Ravno ga prižgem in naredim dva dima, ko začnejo padati prve kaplje. Saj bo šlo mimo, si rečem. Pa ni. Pol cigareta je šlo v franže in začela sem si vleči palerino nase. Drugi cigaret sem zi zvila po naslednjih cca 15 km. Sonce je sijalo, razgledi so bili fantastični. Zdaj mi nič in nihče ne more vzeti te čarovnije, si mislim. Prižgem, potegnem dim in dvignem glavo. Ojoj. Pred menoj strm klanec. Dolg tudi. No ja, bom šla pač bolj počasi. Figo. Cigaretni dim in sopenje v klanec pač ne gresta skupaj. Obupam torej še drugič in se odločim, da si naslednjega privoščim šele na cilju.
Današnje spoznanje: fizična bolečina blagodejno vpliva na stanje duha.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0