2016 - Camino Frances

Večerja prejšnjega dne je bila dobra. Solata s čebulo, tuno in paradižnikom za predjed, pečen piščanec oz. govedina s pomfrijem za glavno jed in jogurt s sladkorjem/limonin sladoled/puding za sladico. Okrepčilno. Ponoči ni padal sneg. Samo dež. Kljub temu je bilo zjutraj zelo hladno. In oblačno. In vetrovno. Neprijazno vreme za romarje. Še posebej, če hodijo v Tevah. Brrrrrrrrr;( Iz nadmorske višine cca 900 m smo se dvignile na dobrega tisočaka. Dvakrat. Na vrhu je bila vsakič planota. Vetrovna;) Danes smo hodile skozi kraj, kjer so našli ostanke 800.000 let starih kosti prvega Evropejca (kraj Atapuerca), kasneje pa ob vojaškem območju, zagrajenem z bodočo žico. Rahlo strašljivo. Veter še ni nehal pihati, se je pa sonce osvobodilo oblakov okrog 11ih. Od takrat je jasno in brez oblačkov. Končno! Z vrha druge planote se je razprostrl razgled na dolino in mesto Burgos, ki je bilo nekoč glavno središče pokrajine Kastilija in Leon (kasneje je središče postalo mesto Madrid). Ta pokrajina j...

Biti vsak dan na poti in hoditi je naporno. Zelo. Zdaj se že vse tri (in verjetno ostalih "n" romarjev) borimo z bolečinami v nogah. Mami zdelujejo žulji in kolena, Manco gležnji, mene še vedno tetive in boleča meča (današnje kilometre sem prehodila v celoti v Tevah; je bilo še kar prijetno). Ampak to je menda normalno. In vse to tudi mine. Prej ali slej. Pravijo tisti, ki so to že doživeli. Verjamemo. Kaj pa nam preostane drugega? Camino menda lahko razdelimo na tri etape. Prva je fizična. V tej te doletijo vse bolečine možne. Drži. Druga etapa je psihična. Pot, ki bo kmalu sledila (čez dobrih 40 km, od Burgosa do Leona) je precej ravninska, nič za videt, nič kar bi odvrnilo in zaposlilo misli. Komaj čakam;) Tretji del poti (do Santiaga de Compostela) pa naj bi bil duhovni. Ko oddelaš z bolečino, fizično in psihično, si dovzeten za duhovno energijo, preobrazbo, razsvetlenje. Moj bog, le kaj bomo postale na koncu? No, ne bomo prehitevali. Kar bo, pač bo. Skrb na zalogo še ni...

6.00 zjutraj. Crkveno zborovsko petje. Sanjam? Ne, samo bujenje v albergu. Vstanemo. Popijemo kavo. Pojemo jajčka. In gremo. Danes kar v Tevah. Z lahkoto. Mraz je kot v Sibiriji. Samo 2 stopinji. In vetrovno. Tako je hladno, da se mi skoraj zanohta. Na rokah. In nogah. Ker imam obute Teve. Nekje na polovici poti me začnejo boleti noge. Cele. Ustavimo se na kavi, coca coli, milki in rogljiču. Preobujem se v superge. Boli. Sklenem, da bo treba malce potrpeti. Nadaljujemo. Še kar trpim. Počasi, ampak res počasi, bolečina pojenja. Klanec. Mi še kar gre. In ko že mislim, da je kriza mimo, me bolečina spet zadane. Z vso silo. Kaj naj zdaj? Preobujem se še enkrat. V Teve. Ampak škoda je narejena. V mečih me grabi z vso silo. Zagledam cilj. Samo še malo. Mami in Manca sta pred menoj. Ujame me Finka, ki sem jo spoznala včeraj. Klepetava. In čas hitreje mine. Prišle smo do cilja. Hvala bogu. V mestecu Santo Domingo je, kot zgrožene ugotovimo, samo en alberg. Ki ima več kot 200 postelj. Ampak j...

Včerajšnji dan je bil slab. Zelo slab. Tako fizično kot psihično. Vse tri smo se počutile za enga vraga. In šle ena drugi na živce. Kar ni nič čudnega. Ali slabega. Imele smo pač enega od tistih dni. Današnje jutro je kazalo precej podobno. Zjutraj, ko sem obula superge, so mi solze stopile v oči. Bolečina. Jeza. Togota. Sram. Kaj bo prinesel dan? Bo sedaj vsak dan tako? Boleče? Nevzdržno? Sitno? Joj.... Korak za korakom stopam v dan. Zapustile smo pokrajino Navarre (pokrajina od francoske meje) v mestecu Logrono, ki je hkrati glavno mesto pokrajine La Rioja. Mesto mi gre na živce. Preveč hrupa in preveč ljudi. Spotoma kupim dve banani in hodim naprej. Prvo banano pojem za zajtrk. Prehodim glavni park mesta. Močno me že tišči lulat. Ljudje vsepovsod. Končno dospem do WCja. V isti zgradbi imajo tudi kafeterio. Naročim si dolgo kavo z mlekom (take away). To bo moja malica. Privoščim si še cigaret. Nebeško. Pokrajina La Rioja slovi po vinogradništvu, več kot 80% vina, ki ga pridelajo, ...

Imeti vneto ahilovo tetivo pravzaprav niti ni tako slabo. Ko jo enkrat segreješ, se ne ustavljaš več, ker veš, da se potem lahko zgodi, da tudi vstati ne moreš. Tako sem danes po zajtrku, čaju in cigaretu neprekinjeno hodila do cilja. Po dobro utrjeni makedamski poti, ki se je vila vzdolž glavne ceste, občasno nekoliko skrenila in se ji potem spet pridružila. Vnes sem se ustavila zgolj za lulanje (ob poti, seveda), natakanje vode, oblačenje in slačenje ter slikanje. Večino poti sem zato prehodila sama. Na cilju smo bile relativno zgodaj - nekaj pred 16. uro. Alberg ni bogve kaj, je pa poceni (8 € na osebo). Danes prvič ne spimo v isti sobi in prvič vse tri spimo na zgornjih pogradih. Največ težav s tem imam mami, saj ji ni prijetno spati zgoraj. Pa vendar se bo treba tudi s tem sprijazniti. Ker to ni hotel, kot nas je spomnil eden izmed romarjev;) Današnja cvetka: po poti sem si privoščila dva cigareta. Ker se nisem ustavljala, sem cigaret zvijala med hojo. Prvega po cca 8 km hoje. R...

Sonce, oblaki, veter. Pokrajina, ki jemlje dih. Razdalje, ki jih je potrebno premagati in cilji, ki jih je potrebno doseči. Danes sem sklenila prvo zavezništvo z drobceno pošastjo, ki ji radi rečemo "žulj". Prav potiho se je prikradel na drugi prstek leve noge. Dogovorila sva prijateljstvo in družno prehodila drugo polovico poti. V mestecu Estella smo si danes privoščile kosilo: cezarjevo solato, sendvič, ruladice, vino in coca colo. Moj levi gleženj nekako ni želel premora in je opozoril nase s topo in žgočo bolečino, za katero se je sprva zdelo, da bo odnehala tako hitro kot je prišla. Pa vendar je vztrajala, kasneje se ji je celo pridružila še ista zoprnija na desnem gležnju. Dobro podprte in z nekoliko težjimi nahrbtniki (kupile smo še živež za zajtrk) smo se podale proti Azqueti. Bolečina ni ponehala. Vprašam Manco kje je ahilova tetiva. Pa mi pove, da je to točno tam kjer me boli...še zagrabi jo, da sem ziher. Ajajaj....tole pa ne bo dobro. Nadaljujemo. Mimo vodnjaka...

3. dan: Espinal - Obanos (30 km) Mirna noč, minimalna raven smrčanja, omamno dišeč prepečenec, čigar duh se je iz kuhinje vil v spalne prostore. Jutro, napolnjeno z vznesenostjo, nemirnim pričakovanjem kaj bo prinesel nov dan. Na obrazu nekaterih kljub vsemu razberem drobno sled strahu in negotovosti. Pa vendar imam občutek, da se bomo z nasmehom na obrazu in pozitivno naravnanostjo spoprijeli z vsem kar nam bo Pot prinesla. Vremenske razmere so bile danes na las podobne včerajšnjim. Oblačno jutro, sončno dopoldne in nevihtno popoldne. Palerin očitno še ne bomo kmalu pospravile na dno nahrbtnika. Na poti smo prečkale prvo večje mesto (Pamplona), ki je samo po sebi zelo lepo. Čisto, z mnogimi arihtekturnimi zanimivostmi in romarjem prijazno (polno trgovin, namenjenih romarjem, z vsemi potrebščinami, ki ti (ali pa ne) pridejo prav; puščice, ki označujejo Pot so tako gosto posejane po tleh, stavbah in smerokazih, da bi moral biti romar pijan ali pa zadet, da bi jih spregledal; no, nam t...