4. dan: Obanos - Azqueta (31,9 km)

Sonce, oblaki, veter. Pokrajina, ki jemlje dih. Razdalje, ki jih je potrebno premagati in cilji, ki jih je potrebno doseči.
Danes sem sklenila prvo zavezništvo z drobceno pošastjo, ki ji radi rečemo "žulj". Prav potiho se je prikradel na drugi prstek leve noge. Dogovorila sva prijateljstvo in družno prehodila drugo polovico poti.
V mestecu Estella smo si danes privoščile kosilo: cezarjevo solato, sendvič, ruladice, vino in coca colo. Moj levi gleženj nekako ni želel premora in je opozoril nase s topo in žgočo bolečino, za katero se je sprva zdelo, da bo odnehala tako hitro kot je prišla. Pa vendar je vztrajala, kasneje se ji je celo pridružila še ista zoprnija na desnem gležnju.
Dobro podprte in z nekoliko težjimi nahrbtniki (kupile smo še živež za zajtrk) smo se podale proti Azqueti. Bolečina ni ponehala. Vprašam Manco kje je ahilova tetiva. Pa mi pove, da je to točno tam kjer me boli...še zagrabi jo, da sem ziher. Ajajaj....tole pa ne bo dobro. Nadaljujemo. Mimo vodnjaka z vinom in vodo. Po klancu navzgor in navzdol. Ko pridemo do alberga in čakamo lastnico, da nas sprejme, sezujem superge in nogovice. Šok. Tetiva je definitivno vneta.
Lastnica alberga nas pospremi v spalne prostore. Danes imamo svojo sobo. Nebeško. Morda ne bomo potrebovale čepkov za ušesa. Operemo cunje (to počnemo vsaka dva dni, vedno v mrzli vodi) in upamo, da se bodo posušile (zunaj je hladno in vlažno, verjetno se ne bodo), speremo švic, popijemo kozarec ali dva ali tri vina in se zvalimo v postelje. Terapija zoper vneto ahilovo tetivo je namreč led in počitek. Lastnica pri sosedih poišče led. Prinese nam tudi domačo mažo (recept je strogo varovana skrivnost), ki jo lahko odnesemo s seboj. Počitek v enormni količini sem pa si odmerila kar sama;)
Današnji cvetki: 1. naša Manca je precej bledolično dekle, ki jo sonce hitro pošlata. Na poti me je večkrat vprašala, če jo je že kaj opeklo. Ker se mi ni zdelo, sem rekla, da ne. Na kosilu se je pogledala v telefon in zgrožena ugotovila, da je videti kot AcrobatReader. Seveda smo nemudoma kupile sončno kremo, faktor 30. Namazala se je že 2x. Tudi za ponoči. Za vsak slučaj. 2. vsak večer pospravimo denarnice in dokumente v spalke, da nam jih kdo ne ukrade. Mami danes razmišlja: dokler ležimo na denarju, nam ne more biti hudega. Načeloma drži. Razen, če se ti tetiva vname.





Današnje spoznanje: človek obrača, narava pa obrne. Vedno. In zanesljivo.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Za lahko noč pa še kozarček Vino Tinto. Ali dva. Ali tri.

Komentarji

  1. Seba24. april 2016 ob 00:41

    Upam, da ne bi hujšega s tetivo. Le pridno maži :)
    Lepe fotke. Srečno

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več