3. dan: Zabaldika - Obanos (30 km)

3. dan: Espinal - Obanos (30 km)
Mirna noč, minimalna raven smrčanja, omamno dišeč prepečenec, čigar duh se je iz kuhinje vil v spalne prostore. Jutro, napolnjeno z vznesenostjo, nemirnim pričakovanjem kaj bo prinesel nov dan. Na obrazu nekaterih kljub vsemu razberem drobno sled strahu in negotovosti. Pa vendar imam občutek, da se bomo z nasmehom na obrazu in pozitivno naravnanostjo spoprijeli z vsem kar nam bo Pot prinesla.
Vremenske razmere so bile danes na las podobne včerajšnjim. Oblačno jutro, sončno dopoldne in nevihtno popoldne. Palerin očitno še ne bomo kmalu pospravile na dno nahrbtnika. Na poti smo prečkale prvo večje mesto (Pamplona), ki je samo po sebi zelo lepo. Čisto, z mnogimi arihtekturnimi zanimivostmi in romarjem prijazno (polno trgovin, namenjenih romarjem, z vsemi potrebščinami, ki ti (ali pa ne) pridejo prav; puščice, ki označujejo Pot so tako gosto posejane po tleh, stavbah in smerokazih, da bi moral biti romar pijan ali pa zadet, da bi jih spregledal; no, nam trem jo je zagodla cesta tik pred Pamplono in smo zgrešile označeno pot (pa nismo bile niti pijane niti zadete;) ter se v mesto podale kar po glavni cesti in tako do katedrale, kjer smo zopet našle pravo smer).
Naše trenutno psihofizično stanje je vspodbudno. Zaenkrat še nimamo žuljev, tudi ostale bolečine (mišične) so sprejemljive, miselno-duhovne pa predelujemo bolj vsaka zase kot pa družno;).
Na cilju, v alberge Usda, smo med procesom prijave srečale še dve Slovenki, kar je bilo res lepo presenečenje (tri Slovenke smo srečale tidi 1. dan v St. Jean, op.a.). Pa smo se predstavile in malo poklepetale, nakar me ga. Draga vpraša ali morda delam na Vzajemni (sklepala je po kapi, ki sem jo imela na glavi). Glej ga zlomka, to je Dragica iz PE MB, sicer že nekaj let upokojena, ampak čila, zdrava in maldostna. Kakšno presenečenje!!! In kako majhen je res ta svet;) Danes je njen prvi pohodniški dan, roma s prijateljico in tako kot me, namerava priti do Finistere. Morda se pa še srečamo na Poti. Če se ne, pa obema želim Buen Camino!
Današnje cvetke ali bolje rečeno današnje socvetje: 1. kadar Manco zagrabi krč v kolk, ta ne boli, ampak žgečka; 2. mami laže župniku v svetem prepričanju, da govori resnico (po njenem smo se danes povzpele na nadmorsko višino 800 m (v resnici samo 600), bile oddaljene od cilja 3-4 km (v resnici samo 2 km)); 3. Manca je kot Arrow - on lahko ustreli s tremi puščicami naenkrat, Manca lahko pljune 3x pljunek naenkrat; 4. Manca je v prostem času povsem normalno dekle, samo prostega časa ima bolj malo.
Današnje spoznanje: romar si vzame tisto kar potrebuje (me potrebujemo žličko, da bomo lahko jedle jogurt in britvico).
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 3 (vsaka eno, tudi Manci je uspelo izustiti eno, čeprav je bila precej nedolžna, poimenovala je ameriško pevko, a v povsem napačnem kontekstu).



Komentarji

  1. Unknown23. april 2016 ob 07:13

    Me veseli, da vam gre tako dobro.
    Lp.
    Marjeta

    OdgovoriIzbriši
  2. Seba23. april 2016 ob 08:45

    Tinča tole pisanje ti gre tako dobro od rok, da se bere že kot zanimiva knjiga. Pa tudi misel ti vsak dan bolj tekoče teče in več jo je :)
    Res lepo branje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Seba23. april 2016 ob 08:46

    Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več