2016 - Camino Frances

Včerajšnji dan je bil slab. Zelo slab. Tako fizično kot psihično. Vse tri smo se počutile za enga vraga. In šle ena drugi na živce. Kar ni nič čudnega. Ali slabega. Imele smo pač enega od tistih dni. Današnje jutro je kazalo precej podobno. Zjutraj, ko sem obula superge, so mi solze stopile v oči. Bolečina. Jeza. Togota. Sram. Kaj bo prinesel dan? Bo sedaj vsak dan tako? Boleče? Nevzdržno? Sitno? Joj.... Korak za korakom stopam v dan. Zapustile smo pokrajino Navarre (pokrajina od francoske meje) v mestecu Logrono, ki je hkrati glavno mesto pokrajine La Rioja. Mesto mi gre na živce. Preveč hrupa in preveč ljudi. Spotoma kupim dve banani in hodim naprej. Prvo banano pojem za zajtrk. Prehodim glavni park mesta. Močno me že tišči lulat. Ljudje vsepovsod. Končno dospem do WCja. V isti zgradbi imajo tudi kafeterio. Naročim si dolgo kavo z mlekom (take away). To bo moja malica. Privoščim si še cigaret. Nebeško. Pokrajina La Rioja slovi po vinogradništvu, več kot 80% vina, ki ga pridelajo, ...

Imeti vneto ahilovo tetivo pravzaprav niti ni tako slabo. Ko jo enkrat segreješ, se ne ustavljaš več, ker veš, da se potem lahko zgodi, da tudi vstati ne moreš. Tako sem danes po zajtrku, čaju in cigaretu neprekinjeno hodila do cilja. Po dobro utrjeni makedamski poti, ki se je vila vzdolž glavne ceste, občasno nekoliko skrenila in se ji potem spet pridružila. Vnes sem se ustavila zgolj za lulanje (ob poti, seveda), natakanje vode, oblačenje in slačenje ter slikanje. Večino poti sem zato prehodila sama. Na cilju smo bile relativno zgodaj - nekaj pred 16. uro. Alberg ni bogve kaj, je pa poceni (8 € na osebo). Danes prvič ne spimo v isti sobi in prvič vse tri spimo na zgornjih pogradih. Največ težav s tem imam mami, saj ji ni prijetno spati zgoraj. Pa vendar se bo treba tudi s tem sprijazniti. Ker to ni hotel, kot nas je spomnil eden izmed romarjev;) Današnja cvetka: po poti sem si privoščila dva cigareta. Ker se nisem ustavljala, sem cigaret zvijala med hojo. Prvega po cca 8 km hoje. R...

Sonce, oblaki, veter. Pokrajina, ki jemlje dih. Razdalje, ki jih je potrebno premagati in cilji, ki jih je potrebno doseči. Danes sem sklenila prvo zavezništvo z drobceno pošastjo, ki ji radi rečemo "žulj". Prav potiho se je prikradel na drugi prstek leve noge. Dogovorila sva prijateljstvo in družno prehodila drugo polovico poti. V mestecu Estella smo si danes privoščile kosilo: cezarjevo solato, sendvič, ruladice, vino in coca colo. Moj levi gleženj nekako ni želel premora in je opozoril nase s topo in žgočo bolečino, za katero se je sprva zdelo, da bo odnehala tako hitro kot je prišla. Pa vendar je vztrajala, kasneje se ji je celo pridružila še ista zoprnija na desnem gležnju. Dobro podprte in z nekoliko težjimi nahrbtniki (kupile smo še živež za zajtrk) smo se podale proti Azqueti. Bolečina ni ponehala. Vprašam Manco kje je ahilova tetiva. Pa mi pove, da je to točno tam kjer me boli...še zagrabi jo, da sem ziher. Ajajaj....tole pa ne bo dobro. Nadaljujemo. Mimo vodnjaka...

3. dan: Espinal - Obanos (30 km) Mirna noč, minimalna raven smrčanja, omamno dišeč prepečenec, čigar duh se je iz kuhinje vil v spalne prostore. Jutro, napolnjeno z vznesenostjo, nemirnim pričakovanjem kaj bo prinesel nov dan. Na obrazu nekaterih kljub vsemu razberem drobno sled strahu in negotovosti. Pa vendar imam občutek, da se bomo z nasmehom na obrazu in pozitivno naravnanostjo spoprijeli z vsem kar nam bo Pot prinesla. Vremenske razmere so bile danes na las podobne včerajšnjim. Oblačno jutro, sončno dopoldne in nevihtno popoldne. Palerin očitno še ne bomo kmalu pospravile na dno nahrbtnika. Na poti smo prečkale prvo večje mesto (Pamplona), ki je samo po sebi zelo lepo. Čisto, z mnogimi arihtekturnimi zanimivostmi in romarjem prijazno (polno trgovin, namenjenih romarjem, z vsemi potrebščinami, ki ti (ali pa ne) pridejo prav; puščice, ki označujejo Pot so tako gosto posejane po tleh, stavbah in smerokazih, da bi moral biti romar pijan ali pa zadet, da bi jih spregledal; no, nam t...

Po zelo slabi vremenski napovedi in zloveščih oblakih danes zjutraj, smo pričakovale dež, veter in mraz. Na srečo vseh nas smo imele večino poti delno oblačno vreme in kar precej sonca. Dežne kaplje so se nam na kratko pridružile malo pred ciljem. Pa še te v obliki nevihte, ki je bila hitro mimo. Danes nas je pot po razgibani pokrajini, kjer raste predvsem trava, grmičevje in pritlikavo drevje, vodila po večinoma gozdnatih poteh, ki so zaradi minulega dežja zelo blatne. Blatne so sedaj tudi naše superge in hlače; ( Srečale smo južno-afričana. Bil je na Caminu, v Španiji našel ljubezen svojega življenja, se preselil sem in kupil cerkev. Staro, na pol podrto in izropano cerkev. Sedaj ves svoj čas namenja obnovi, ki se vleče kot ponedeljki po dopustu. Da je danes res naš srečen dan, dokazuje tudi alberg v katerem bomo prespale. Na čudoviti lokaciji ( na hribčku, idilične arhitekture in okolice), z neverjetnima oskrbnicama, majhno kopalnico z vročo vodo, komaj 18imi posteljami, večerjo i...

Po včerajšnjem dooooolgem dnevu in blagodejnemu spancu, zelo skromnemu in komaj okusnem zajtrku smo se podale na pot. Ko smo stopile skozi vrata alberga, so nas pričakale prve dežne kapljice. Ruzake dol, palerine ven in akcija. Saj je samo dež, sem si ponavljala kar precej dolgo. Pot se je vila čez drn in strn, precej navkreber;) Potem je začelo pihati. Tako močno, da so se hlače in palerine posušile. Ker smo precej grintave ;), nas je nekajkrat skoraj odpihnilo. Današnja cvetka: po cca 2 urah me je tiščalo lulat. Ker je romarjev ogromno, pot pa brez dreves, je bilo treba iti na "ta prav WC". Vstopila sem v alberge (lep, zelo urejen, Orisson), poiskala wc in pokljukala. Zaprto. Stopim do šanka, prosim za ključ. Pa me mladenka vpraša, če sem njihov gost. Nisem. Potem nič wc-ja, pravi. Vprašam, če lahko plačam. Lahko. Koliko? 2€. Me je skoraj kap zadela in mislite si lahko koliko kletvic (nedovoljenih) se je znašlo v mojih mislih! Plačam 2€. Potem še enkrat prosim za ključe. P...

Nekateri že veste, drugi boste pravkar izvedeli. Moja sestra (Manca) je po profesiji slovenist. Zagrizen. Pa nam je dala nalogo. Na Caminu ne bomo preklinjale. No, vsaj tako ne, kot smo vajene. Lahko uporabljamo klene slovenske kletvice, kot so: zlomek, krščen Matiček, Marija Snežna, tristo kosmatih ipd. V primeru rabe drugih, dosti bolj sočnih kletvic, bomo v skupni fond namenile po 0,3€ (za vsako izrečeno kletvico, ki ni ustrezna). Naloga velja od prestopa slovenske meje...to je bilo včeraj, okrog 17.ure. Stanje: Tina - 1,80€, mami - 1,20€, Manca - 0,00€. Fino, kajne? Ja, sem se malo zamislila. Pravzaprav sem presenečena, da jih ni bilo še več. Zakaj? No, včeraj sem po nesreči pustila telefon v kombiju GoOpti. Po srečnem naključju (hvala, mami) sem ugotovila, da ga nimam, hitro poklicala šoferja, ki ga je prijazno pripeljal nazaj. Potem smo debeli 2 uri čakali na let št. 1. Prišle nato v Bruselj, na majhno lokalno letališče, kjer so nam pred nosom pobrali vse stole in zaprli vse bif...