2. dan: Espinal - Zabaldika (27,3 km)

Po zelo slabi vremenski napovedi in zloveščih oblakih danes zjutraj, smo pričakovale dež, veter in mraz. Na srečo vseh nas smo imele večino poti delno oblačno vreme in kar precej sonca. Dežne kaplje so se nam na kratko pridružile malo pred ciljem. Pa še te v obliki nevihte, ki je bila hitro mimo. Danes nas je pot po razgibani pokrajini, kjer raste predvsem trava, grmičevje in pritlikavo drevje, vodila po večinoma gozdnatih poteh, ki so zaradi minulega dežja zelo blatne. Blatne so sedaj tudi naše superge in hlače; (
Srečale smo južno-afričana. Bil je na Caminu, v Španiji našel ljubezen svojega življenja, se preselil sem in kupil cerkev. Staro, na pol podrto in izropano cerkev. Sedaj ves svoj čas namenja obnovi, ki se vleče kot ponedeljki po dopustu.
Da je danes res naš srečen dan, dokazuje tudi alberg v katerem bomo prespale. Na čudoviti lokaciji ( na hribčku, idilične arhitekture in okolice), z neverjetnima oskrbnicama, majhno kopalnico z vročo vodo, komaj 18imi posteljami, večerjo in zajtrkom, zanimivimi romarji (večina žensk, samo 2 moška;), brezplačnim wifi in vse to za neverjetno ceno --> prispevaš kolikor želiš. Danes imam prvič občutek, da sem romar in da je nekomu mar kako mi je. Da nekdo razume, kako se počutimo po dnevu prehojene poti. Oskrbnici, Lola in Raquel, sta neverjetni ženski. Pozitivni, uvidevni, gostoljubni in predvsem prijazni. Albergue Parroquial v Zabaldicu je prav res čarobna postojanka. Upam, da bomo našle še kakšno podobno.
Današnja cvetka: Kaj mi bodo dragulji, če pa imam coca colo (Mančina današnja najboljša).
Današnje spoznanje: imej plastenko vode in palerino vedno pri roki.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0







Komentarji

  1. Unknown22. april 2016 ob 06:03

    Ne vam zakaj me ne zapušča občutek, da prepogosto trpi tvoj mr. Perfect :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več