2016 - Camino Frances

Po zelo slabi vremenski napovedi in zloveščih oblakih danes zjutraj, smo pričakovale dež, veter in mraz. Na srečo vseh nas smo imele večino poti delno oblačno vreme in kar precej sonca. Dežne kaplje so se nam na kratko pridružile malo pred ciljem. Pa še te v obliki nevihte, ki je bila hitro mimo. Danes nas je pot po razgibani pokrajini, kjer raste predvsem trava, grmičevje in pritlikavo drevje, vodila po večinoma gozdnatih poteh, ki so zaradi minulega dežja zelo blatne. Blatne so sedaj tudi naše superge in hlače; ( Srečale smo južno-afričana. Bil je na Caminu, v Španiji našel ljubezen svojega življenja, se preselil sem in kupil cerkev. Staro, na pol podrto in izropano cerkev. Sedaj ves svoj čas namenja obnovi, ki se vleče kot ponedeljki po dopustu. Da je danes res naš srečen dan, dokazuje tudi alberg v katerem bomo prespale. Na čudoviti lokaciji ( na hribčku, idilične arhitekture in okolice), z neverjetnima oskrbnicama, majhno kopalnico z vročo vodo, komaj 18imi posteljami, večerjo i...

Po včerajšnjem dooooolgem dnevu in blagodejnemu spancu, zelo skromnemu in komaj okusnem zajtrku smo se podale na pot. Ko smo stopile skozi vrata alberga, so nas pričakale prve dežne kapljice. Ruzake dol, palerine ven in akcija. Saj je samo dež, sem si ponavljala kar precej dolgo. Pot se je vila čez drn in strn, precej navkreber;) Potem je začelo pihati. Tako močno, da so se hlače in palerine posušile. Ker smo precej grintave ;), nas je nekajkrat skoraj odpihnilo. Današnja cvetka: po cca 2 urah me je tiščalo lulat. Ker je romarjev ogromno, pot pa brez dreves, je bilo treba iti na "ta prav WC". Vstopila sem v alberge (lep, zelo urejen, Orisson), poiskala wc in pokljukala. Zaprto. Stopim do šanka, prosim za ključ. Pa me mladenka vpraša, če sem njihov gost. Nisem. Potem nič wc-ja, pravi. Vprašam, če lahko plačam. Lahko. Koliko? 2€. Me je skoraj kap zadela in mislite si lahko koliko kletvic (nedovoljenih) se je znašlo v mojih mislih! Plačam 2€. Potem še enkrat prosim za ključe. P...

Nekateri že veste, drugi boste pravkar izvedeli. Moja sestra (Manca) je po profesiji slovenist. Zagrizen. Pa nam je dala nalogo. Na Caminu ne bomo preklinjale. No, vsaj tako ne, kot smo vajene. Lahko uporabljamo klene slovenske kletvice, kot so: zlomek, krščen Matiček, Marija Snežna, tristo kosmatih ipd. V primeru rabe drugih, dosti bolj sočnih kletvic, bomo v skupni fond namenile po 0,3€ (za vsako izrečeno kletvico, ki ni ustrezna). Naloga velja od prestopa slovenske meje...to je bilo včeraj, okrog 17.ure. Stanje: Tina - 1,80€, mami - 1,20€, Manca - 0,00€. Fino, kajne? Ja, sem se malo zamislila. Pravzaprav sem presenečena, da jih ni bilo še več. Zakaj? No, včeraj sem po nesreči pustila telefon v kombiju GoOpti. Po srečnem naključju (hvala, mami) sem ugotovila, da ga nimam, hitro poklicala šoferja, ki ga je prijazno pripeljal nazaj. Potem smo debeli 2 uri čakali na let št. 1. Prišle nato v Bruselj, na majhno lokalno letališče, kjer so nam pred nosom pobrali vse stole in zaprli vse bif...

Pa smo. Ready to go. Ajaj......

Pakiranje je po navadi sila zabavna reč. V potovalko ali kovček enostavno zmečeš vse kar rabiš oz. misliš, da rabiš. Tokrat ni tako. V nahrbtnik moraš naložiti samo nujne stvari: za preoblečt, topel pulover, natikače in osnovne toaletne pripomočke. Medtem ko pakiraš, te trka po možganih: 'Ne pretiravaj, ko si utrujen se pozna vsaka deka, ki jo nosiš. Je to res nujno? Bi preživela brez?' Skratka, v nahrbtnik  naložiš popolnoma vse, kar boš naslednji mesec sploh imel in ves čas nosil s seboj. Vsak dan. Sam zase. Tako je optimizacija in redukcija vsega, kar morda ne bom pogrešala, kljub strašnemu naporu, znesla vrtoglavih 7,7 kg. Morda se vam zdi to malo. Hja, tudi meni se zdi, da nisem vzela skorajda nič! Pa sem še enkrat zložila vse skupaj ven in v kupu izbranih reči iskala še kaj, kar bi lahko pustila doma. Razen dveh paketkov dekstroze, nisem našla ničesar več, kar bi bilo bolj smiselno pustiti doma kot pa vzeti s seboj.

O fizičnih pripravah skorajda ne gre izgubljati besed. Kako se sploh lahko pripraviš na 30-dnevno hojo, vsak dan 30 km dolgo? Verjetno ni pametno iti na takšno pot s kavča in je zaželena vsaj zmerna rekreativna dejavnost. V preteklem letu smo tako prehodile Pot ob žici, romale na Brezje in korakale po okoliških hribih in vaseh. Midve z mati malo bolj, sestrca pa malo manj - saj veste, nadaljevank je veliko, žalostno jih je zamuditi. Psihične priprave bi znale biti koristna zadeva, ker pa nobena od nas ni te stroke, so bile jako omejene. Že to, da se v enem letu v skupnih pogovorih nismo potolke med seboj, je popolna zmaga. Ostalo bomo pa reševale sproti. In Bog nam pomagaj;)) Tehnične: od odločitve do odhoda smo postopoma nabrale vse kar potrebujemo - superge, nahrbntnike, spalne vreče, brisače, palerine, obliže za žulje, nujne analgetike in podobno. Seveda smo tudi kupile letalske karte in si rezervi...

Slabo leto dni nazaj sva s sestrico klepetali in beseda je nanesla na pogovor o romarski španski peš poti. Na moje vprašanje "Jaz bi rada šla, bi šla ti z mano?", mi je odgovorila s sila preprostim"Ja, prav, pa pejva." Verjetno ne ena ne druga na začetku nisva mislili povsem resno. Prebrali sva nekaj forumov, pogledali sličice in opise poti in počasi je vse bolj postajalo jasno, da je Camino (Pot) tisto, kar želiva izkusiti tudi na lastni koži. Ker pa je v življenju bolj malo stvari enostavnih, se je kaj kmalu zgodil zaplet. Najina ljuba mati se nama je želela pridružiti. Stoično sva prenašali provokacije in manipulacije in se po mesecih upiranja vendarle vdali v usodo. Sredi oktobra 2015 je padla dokončna odločitev. Kupile smo letalske karte. Kljub temu, da so bile smešno poceni, povratka v naših mislih ni bilo več. Sredi aprila 2016 odhajamo na Pot. Sestra, mati in jaz Moja sestrica (25 let) je čudovito bitje. S svojo prepruostjostjo in iskrenostjo se z lah...