Greš z mano na Camino?

Slabo leto dni nazaj sva s sestrico klepetali in beseda je nanesla na pogovor o romarski španski peš poti. Na moje vprašanje "Jaz bi rada šla, bi šla ti z mano?", mi je odgovorila s sila preprostim"Ja, prav, pa pejva." Verjetno ne ena ne druga na začetku nisva mislili povsem resno. Prebrali sva nekaj forumov, pogledali sličice in opise poti in počasi je vse bolj postajalo jasno, da je Camino (Pot) tisto, kar želiva izkusiti tudi na lastni koži.
Ker pa je v življenju bolj malo stvari enostavnih, se je kaj kmalu zgodil zaplet. Najina ljuba mati se nama je želela pridružiti. Stoično sva prenašali provokacije in manipulacije in se po mesecih upiranja vendarle vdali v usodo.
Sredi oktobra 2015 je padla dokončna odločitev. Kupile smo letalske karte. Kljub temu, da so bile smešno poceni, povratka v naših mislih ni bilo več. Sredi aprila 2016 odhajamo na Pot.

Sestra, mati in jaz

Moja sestrica (25 let) je čudovito bitje. S svojo prepruostjostjo in iskrenostjo se z lahkoto dotakne prav vsakega, ki mu blagovoli nameniti vsaj nekaj minut svojega dragocenega časa. To je tistega časa, ki ga sicer namenja predvsem mučnemu in dolgotrajnemu posedanju pred televizorjem in spremljanju nanizank in serij vseh vrst. 
Moja mati (58 let) je človek vrednot in načel. Zelo praktična in večinoma neustrašna. Potrebuje svoj mir in spanec. Je pedantna in zasvojena s čistočo. Poleg slovenskega, govori še srbo-hrvaški jezik, dobro ji gre od rok tudi znakovni jezik;)
Jaz (37 let) obožujem življenje, zato ga zajemam z veliko žlico. Dobesedno;) Rada imam naravo in aktivnosti na prostem. Sonce je moj vir energije, prav tako čokolada in nikotin. Sem poročena, mama pubertetnice in lastnica neubogljivega in hiperaktivnega samojeda.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

25. dan: Melide - Pedrouzo (33,2 km)

Slika
Melide - geografsko središče Galicije, sečišče najstarejše Jakobove poti Camino Primitivo (ki se začne v kraju Oviedo - blizu severne obale Španije) s Camino frances (pot, po kateri hodimo mi). Poleg tega pa tudi velja za prvo mesto na Poti, kjer je doma pristna španska Pulpo Gallego (hobotnica). Kuhajo jo v velikih loncih, kar na ulici, pred restavracijo (pulporia) in ti jo postrežejo "to go". Vse lepo in prav. Če ne bi deževalo. Spet! In to močno! Štartala sva precej pozno (okrog pol devetih), ker sva upala, da bo ponehal. Pa ni! Odločila sva se, da bova hodila po glavni cesti in ne po "pravi" poti, ki je bila danes še bolj blatna kot včeraj. Hodila sem s svojim tempom in kmalu izgubila Eckharda. Konec koncev je že gospod v zrelih letih;) Po cca dveh urah in pol sem resnično potrebovala pavzo (s pelerine je ves dež odtekal na hlače in superge, pod njo pa se je prav tako nabralo ogromno vode - kondenzacija), zato sem zavila v bar na kavo in wc. In glej, glej....Pot...
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več