29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim.
In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim.
Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilnikom in cerkvico) še cca 3 km hoje (no, lahko bi si sposodila kolo, ampak to nekako nima smisla). Sprehodila se bom zvečer, da doživim še nepozabni sončni zahod (zato res ne vidim razloga, da bi tja hodila 2x). Današnja slika sončnega zahoda je včerajšnja, iz Muxie.
Že iz srednjega veka je namreč ohranjen običaj, navada, da romarji pri svetilniku zažgejo obleko z romanja ali vsaj njen del. Vendar je zapovedan pravilni vrstni red te navade. Najprej se je potrebno okopati v Atlantiku (to sem naredila včeraj v Muxii), potem zažgati oblačilo/a in si na koncu ogledati sončni zahod. Ta se zgodi okrog 21:50 ure, zato bodo slike objavljene jutri;)
Sem pa že dobila Fisterrano - potrdilo, da sem prehodila pot do tu. Zdaj imam tri. Zaenkrat;)
Današnja cvetka: v tem času, ko sedim tukaj in pišem ta blog, se je zraven mene nabrala velika italijanska skupina turistov (moj bog, kako so glasni!!!). In ravno, ko sem začela nalagati slike, me gospa s kamero v roko vpraša, če sem prehodila celotni Camino. Da. In potem, če lahko naredi kratek intervju z mano in ga objavi na neki italijanski televiziji. Da!?! Tako ali tako ga ne bo gledal nihče, ki me pozna. Razen morda kakšen italijanski romar, ki sem ga/jo srečala na Poti;) Zanimiva izkušnja.
Današnje spoznanje: na koncu je vse dobro.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim.
Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilnikom in cerkvico) še cca 3 km hoje (no, lahko bi si sposodila kolo, ampak to nekako nima smisla). Sprehodila se bom zvečer, da doživim še nepozabni sončni zahod (zato res ne vidim razloga, da bi tja hodila 2x). Današnja slika sončnega zahoda je včerajšnja, iz Muxie.
Že iz srednjega veka je namreč ohranjen običaj, navada, da romarji pri svetilniku zažgejo obleko z romanja ali vsaj njen del. Vendar je zapovedan pravilni vrstni red te navade. Najprej se je potrebno okopati v Atlantiku (to sem naredila včeraj v Muxii), potem zažgati oblačilo/a in si na koncu ogledati sončni zahod. Ta se zgodi okrog 21:50 ure, zato bodo slike objavljene jutri;)
Sem pa že dobila Fisterrano - potrdilo, da sem prehodila pot do tu. Zdaj imam tri. Zaenkrat;)
Današnja cvetka: v tem času, ko sedim tukaj in pišem ta blog, se je zraven mene nabrala velika italijanska skupina turistov (moj bog, kako so glasni!!!). In ravno, ko sem začela nalagati slike, me gospa s kamero v roko vpraša, če sem prehodila celotni Camino. Da. In potem, če lahko naredi kratek intervju z mano in ga objavi na neki italijanski televiziji. Da!?! Tako ali tako ga ne bo gledal nihče, ki me pozna. Razen morda kakšen italijanski romar, ki sem ga/jo srečala na Poti;) Zanimiva izkušnja.
Današnje spoznanje: na koncu je vse dobro.
Št. izrečenih (nedovoljenih) kletvic: 0
Carica :)
OdgovoriIzbrišiA nebi ti šla še nazaj peš, da bom imel zvečer kaj prijetnega za brati ;)
Ma ne ne, ti kar v službo pridi, da ti čestitam :D
Tina, jokam. Močno. Zate in zame. Jaz sem samo brala in spremljala, pa sem doživljala močne občutke. Kakšen vihar je šel šele skozi tebe in zdaj čutim mir, ki veje iz tebe. Ponosna sem nate. Tvoja teta
OdgovoriIzbrišiHvala.
IzbrišiTina čestitam! Naslednje leto pa - Nordkapp?
OdgovoriIzbriši