Odhajamo

Pa smo. Ready to go. Ajaj......

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preklinjam kleno slovensko

Nekateri že veste, drugi boste pravkar izvedeli. Moja sestra (Manca) je po profesiji slovenist. Zagrizen. Pa nam je dala nalogo. Na Caminu ne bomo preklinjale. No, vsaj tako ne, kot smo vajene. Lahko uporabljamo klene slovenske kletvice, kot so: zlomek, krščen Matiček, Marija Snežna, tristo kosmatih ipd. V primeru rabe drugih, dosti bolj sočnih kletvic, bomo v skupni fond namenile po 0,3€ (za vsako izrečeno kletvico, ki ni ustrezna). Naloga velja od prestopa slovenske meje...to je bilo včeraj, okrog 17.ure. Stanje: Tina - 1,80€, mami - 1,20€, Manca - 0,00€. Fino, kajne? Ja, sem se malo zamislila. Pravzaprav sem presenečena, da jih ni bilo še več. Zakaj? No, včeraj sem po nesreči pustila telefon v kombiju GoOpti. Po srečnem naključju (hvala, mami) sem ugotovila, da ga nimam, hitro poklicala šoferja, ki ga je prijazno pripeljal nazaj. Potem smo debeli 2 uri čakali na let št. 1. Prišle nato v Bruselj, na majhno lokalno letališče, kjer so nam pred nosom pobrali vse stole in zaprli vse bif...
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride...
Preberite več

13. dan: Villarmentero de Canpos - Ledigos (33,1 km)

Slika
Vstala sem zelo zgodaj. Okrog 5ih. Vsi so še spali, ampak zrak v sobi ni bil prijeten. Cca 10 moških in njihovih vonjav + eden od njih zelo pijan (ko je prišel v sobo, se je zdelo, da je fliper kuglica iz avtomata - premetavalo ga je iz enega pograda do drugega kot za stavo), je bilo enostavno preveč za predelati, zato je bilo najbolje vstati. Zunaj je bila še popolna tema. V jedilnici tudi (lastnik alberga oz. prostovoljec, ki je tu že 2 leti, prav tako spi na kavču v jedilnici). Kljub temu, da iz kruhomata zelo lepo diši, ga ne želim buditi, zato si pripravim Nescafe, si zvijem cigaret s črnim tobakom (donativo, iz alberga) in čakam, da grem še enkrat na wc. V tem času se zbudi še eden od romarjev. Po izmenjavi vljudnostnih fraz, se dogovoriva, da skupaj začneva današnjo etapo. Zunaj je še vedno tema. In mraz. Kljub temu vzameva pot pod noge. Je Ukrajinec. Ki hodi z enakim tempom kot jaz. Odlično! Malo klepetava in kot bi mignil prehodiva 10 km. Ustaviva se na kavi in prigrizku za za...
Preberite več